Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (35.501-35.525)


  1.      odrabíti  in odrábiti -im dov. (ȋ á) prenehati rabiti: ko boste knjigo odrabili, jo vrnite odrábljen -a -o: pomiti odrabljeno posodo ♪
  2.      odračúnati  -am dov. (ȗ) zmanjšati vsoto za določen znesek: odračunati davek od honorarja / od teh treh ur lahko odračunamo pol ure za počitek ● redko kakor drugi v kolektivu ga je tudi ona odračunala odpisala ♪
  3.      odrápati  -am in -ljem dov. (ā) star. opraskati, odrgniti: veja ga je odrapala; odrapati si kožo / odrapati čevlje odrápan -a -o: odrapana roka; soba z okajenimi in odrapanimi stenami ♪
  4.      odrásel  -sla -o tudi odrástel -tla -o [ǝu̯] prid. (ā á) ki je odrastel, odraščen: odrasel človek; odrasli ljudje; odrasla žival odrásli tudi odrástli -a -o sam.: odrasli so odhajali na delo; izobraževanje odraslih; ekspr. odraslo in mlado je bilo navdušeno vsi; prim. odrasti ♪
  5.      odrástek  -tka m (ȃ) 1. mladika, poganjek: porezati odrastke na deblu; razmnoževanje kaktusov z odrastki 2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma 3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek ◊ lov. izrastek na rogu ♪
  6.      odrásti  -rástem in -rásem dov. (á) 1. postati telesno in duševno zrel: sin je že odrastel; ko je odrastel, je odšel na delo v tovarno / komaj je malo odrastel, so ga dali za pastirja postal nekoliko večji, starejši // s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: odrasti brez staršev, na kmetih, v mestu // ekspr., z dajalnikom postati prevelik, neprimeren za kaj: otroškim igram je že odrastel; odrasti šoli 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: odrastla je v lepo dekle odráščen -a -o: odraščen človek; postati odraščen; čutiti se odraščenega; sam.: v družini so bili samo odraščeni odrasli; prim. odrasel ♪
  7.      odráščanje  -a s (á) glagolnik od odraščati: odraščanje otrok / ta bolezen se lahko začne že v odraščanju ♪
  8.      odráščati  -am nedov. (á) 1. postajati telesno in duševno zrel: otroci že odraščajo; ko je odraščal, je bila vojna // s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: odraščati brez staršev, v mestu 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: odraščala je v lepo dekle odraščajóč -a -e: odraščajoči otroci ♪
  9.      odràz  -áza m (ȁ á) ed., z rodilnikom kar kaj kaže, izraža: idejni odraz družbenega boja; to umetniško delo je odraz časa, resničnosti; pravo je odraz družbene ureditve / publ.: pesem je odraz doživetja izraža doživetje; problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave je viden, se kaže ♦ filoz. teorija odraza v marksistični filozofiji teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta ♪
  10.      odráziti  -im dov., odrážen (á ȃ) publ. pokazati, izraziti: pravni sistemi so različno odrazili razvoj gospodarstva; pomanjkanje lastne državnosti se je negativno odrazilo v razvoju slovenske narodne zavesti odráziti se pokazati se v ostrih obrisih: za trenutek se je njegova postava odrazila od belega ozadja ♪
  11.      odrážati  -am nedov. (á) kazati, izražati: te ideje odražajo meščansko miselnost; podatki odražajo dejansko stanje; boj med fevdalizmom in meščanstvom se je odražal tudi v šolstvu; v njegovih delih se odraža njegova ljubezen do narave; publ. skrb za delavce se odraža na vseh področjih odrážati se kazati se v ostrih obrisih: senca se odraža na beli ograji; gorski vrhovi se odražajo na obzorju; temno se odražati / pod tanko odejo se odraža shujšano telo / drevesa se odražajo od zimskega neba; njegova postava se je odražala od osvetljene stene ● publ. individualnost te dežele se ne odraža od sosednjih alpskih pokrajin loči, razlikuje odražajóč -a -e: gibanje se je razvijalo, odražajoč zahteve delavskega razreda; temno se odražajoči dimniki ♪
  12.      ódrc  -a m (ọ̑) manjšalnica od oder: godba je igrala na odrcu / star. otroci so spali na odrcu pogradu ◊ etn. predal, navadno na kolescih, namenjen za ležišče ♪
  13.      odreagírati  -am dov. (ȋ) psih. z vedenjem, obnašanjem sprostiti notranjo napetost, potrtost: odreagirati konflikte ♪
  14.      odrêči  -rêčem dov., odrêci odrecíte; odrékel odrêkla (é) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent 2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov; očetu ne morem nič odreči; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil // z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv 3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati: od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor ● od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim odrêči se 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odreči se dediščini, nagradi; odreči se prestolu 2. zavestno narediti a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odreči se udobju; vsemu, kar človeka osrečuje, se je odrekel / odreči se prijateljem b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odreči se izletu; odreči se kajenju / odreči se hrani, pijači, sladkarijam / kavi se nikoli ne odreče 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odreči se svojim idejam, načelom; odreči se veri 4. prenehati priznavati sorodstveno razmerje: po tem dogodku se mu je oče odrekel; doma so se ji odrekli / publ. družba se ga je odrekla ♪
  15.      odrèd  -éda m (ȅ ẹ́) 1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge: diverzantski, izvidniški odred ♦ voj. odred teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov; grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje 2. v zvezi pionirski odred osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev: tekmovanje pionirskih odredov 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, navadno urejena: odred jezdecev; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev ♪
  16.      odrédba  -e ž (ẹ̑) kar kaj uradno določa, ukazuje: odredba je že izdana; držati se odredbe; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe ♦ jur. pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa ♪
  17.      odredbodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) jur. kdor daje odredbe, odloke, ukaze: odredbodajalec za izvedbo finančnega načrta sklada / glavni odredbodajalec za zasedeno ozemlje ♪
  18.      odredíti 1 -ím dov., tudi odrédi; odrédil (ȋ í) 1. predpisati, določiti z odredbo: odrediti aretacijo osumljene osebe; odrediti obvezno cepljenje; odrediti preiskavo / odrediti koga na drugo mesto // izraziti zahtevo, da se kaj uresniči, opravi: poveljnik je odredil počitek; odrediti prevoz v bolnico; v vojašnici so odredili strogo pripravljenost; primarij je odredil, naj bolnika odpustijo / publ. zdravnik mu je odredil ležanje predpisal 2. publ. določiti: odrediti smer razvoja / odrediti pet tekmovalcev za trening / odrediti mesto njegove poezije v slovenski literaturi odrejèn -êna -o: dva od odrejenih tekmovalcev; uradno odrejen datum začetka pouka ♪
  19.      odredíti 2 -ím dov., tudi odrédi; odrédil; odrejèn (ȋ í) 1. redko zrediti: odrediti prašiča 2. zastar. preživiti, prehraniti: trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke 3. zastar. vzgojiti: svoje otroke je dobro odredil ♪
  20.      odréka  -e ž (ẹ̑) knjiž. glagolnik od odreči ali odrekati: odreka pravic / odreka ljubezni / njeno življenje je bilo odreka in delo ♪
  21.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  22.      odreševáti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: glasba odrešuje in osvobaja; odreševati človeka odrešujóč -a -e: njegov smeh je bil odrešujoč in nalezljiv; izgovoriti odrešujočo besedo; odrešujoča resnica ♪
  23.      odrešítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odrešiti: odrešitev človeštva // rešitev: smrt je bila zanj odrešitev iz trpljenja ♪
  24.      odrešíti  in odréšiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. rel. narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti: odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec 3. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: njena ljubezen ga je odrešila; ta misel me je odrešila 4. po ljudskem verovanju narediti, da kaj ni več začarano: deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo ● evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. te obveznosti te bom odrešil rešil, oprostil; evfem. bolnega psa je veterinar odrešil neboleče usmrtil odréšen -a -o: biti odrešen zablod; odrešena kraljična; duša je odrešena velikega bremena / ekspr. odrešena dežela osvobojena ♪
  25.      odréti  odêrem tudi odrèm dov., stil. oderó; oderíte tudi odríte; odŕl (ẹ́ é, ȅ) 1. odstraniti kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: odreti ovco, prašiča, zajca; odreti z nožem / odreti kožo / odreti na meh odstraniti kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana // redko odrgniti: vrv mu je odrla kožo do krvi; na melišču si je odrl čevlje 2. nav. ekspr. izkoristiti, izrabiti z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: odreti kupca, upnika; odreti koga pri kupčiji ● ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; ekspr. živega bi me odrli, če bi to izvedeli zelo bi se jezili name; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena odŕt -a -o: odrt zajec; odrta koža ♪

   35.376 35.401 35.426 35.451 35.476 35.501 35.526 35.551 35.576 35.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA