Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (34.651-34.675)


  1.      obíti  obíjem dov., obìl (í ȋ) s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini: obiti steno; obiti z lesom, pločevino, železom obít -a -o: obita vrata ♪
  2.      obítje  -a s (ȋ) glagolnik od obiti obijem: obitje sten ♪
  3.      objáhati  -am tudi -jášem dov. (ā) 1. z jahanjem priti okrog česa: da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo // z jahanjem priti od enega konca do drugega: pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov 2. z jahanjem se izogniti: v loku so objahali mesto 3. z jahanjem prepotovati: objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli ♪
  4.      objásniti  -im tudi objasníti -ím dov., objásnil (ā ȃ; ȋ í) knjiž., redko pojasniti: prosil je, če mu vprašanje še enkrat objasni / objasnil ji je, kaj se je zgodilo ● knjiž., redko šele tedaj se mi je objasnilo, da nisem ravnal prav mi je postalo jasno, očitno ♪
  5.      objáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od objaviti: objava novice, rezultatov; objava po radiu / knjižna objava; objava fotografij 2. kratko uradno sporočilo javnosti: prebrati objavo; objava o deratizaciji // list s takim sporočilom: trgati objave z zidov 3. voj. dokument za službena ali osebna potovanja vojaških oseb: pokazati objavo / dopustna objava ♪
  6.      objáviti  -im dov. (á ȃ) 1. uradno sporočiti javnosti: objaviti novico, rezultate; objaviti razpis delovnega mesta; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ. časopis, radio je objavil zadnje dogodke / redko objaviti stavko razglasiti // zastar. povedati, sporočiti: objaviti prijatelju svoj namen 2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi: urednik je članek, novelo objavil; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / pred tem je avtor objavil že več knjig objávljen -a -o: priglasiti se na objavljen razpis; objavljen v knjižni obliki ♪
  7.      objédati  -am nedov. (ẹ́) 1. z grizenjem načenjati: zajci objedajo drevesna debla / ose objedajo sadje 2. ekspr. opravljati, obrekovati: rad objeda znance ∙ ekspr. objedati komu dobro ime jemati ♪
  8.      objékt  -a m (ẹ̑) 1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti // publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti 2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet: pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča; postati objekt različnih šal osrednja oseba; opredeliti objekt določene znanosti področje 3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih; ravnati s kom kot z objektom ● ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi ◊ filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; lingv. objekt predmet; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
  9.      objektív  -a m (ȋ) film., fot. sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje: naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv; objektiv kamere / mehčalni objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek; normalni objektiv pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; širokokotni objektiv pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa ∙ žarg., film., fot. dobiti kaj v objektiv v vidno polje objektiva; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal // fiz. gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave: akromatični objektiv; objektiv daljnogleda; objektiv in okular ♪
  10.      objektivácija  -e ž (á) glagolnik od objektivirati: objektivacija česa v stvarnosti / objektivacija avtobiografskih elementov ♪
  11.      objektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov ♪
  12.      objektivitéta  -e ž (ẹ̑) filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; objektivnost: objektivitete in subjektivitete / objektiviteta objekta ♪
  13.      objektivízem  -zma m (ȋ) prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma ♦ filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice ♪
  14.      objektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo ♪
  15.      objektívnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost objektivnega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove objektivnosti; zaupati v objektivnost komisije / razumska, znanstvena objektivnost / objektivnost podatkov 2. filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: priznavati, raziskovati objektivnost; za tega filozofa je čista logika znanost o idealnih objektivnostih ♪
  16.      objèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od objeti, objemati: topel materinski objem; objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.: iztrgati se iz objema; planila sta si v objem; vrgla se mu je v objem; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom: počitnice je preživel v objemu gozdov; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti ∙ knjiž. priti v objem smrti umreti ♪
  17.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  18.      objésti  -jém dov., 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objéjo; objéj in objèj objéjte; objédel objédla, stil. objèl objéla (ẹ́) z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm; gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizli objésti se star. preobjesti se: krava se je objedla, zato jo napenja objéden -a -o: od lisic objedeno truplo ♪
  19.      objéstnež  -a m (ẹ̑) ekspr. objesten človek: posvariti, umiriti objestneža; mladi objestneži ♪
  20.      objéstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje objestnega človeka: prevzela ga je objestnost; fantovska, ekspr. pobalinska objestnost / iz objestnosti razbiti šipo; ekspr. iz gole objestnosti je to storil; v objestnosti ni pomislil na posledice / ekspr. objestnost drhali, fašistov brezobzirnost, nesramnost / počenjati objestnosti objestna dejanja ♪
  21.      objéti  -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama // položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri ● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta ♪
  22.      objézditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z jezdenjem priti okrog česa: v diru je objezdil steber sredi arene 2. z jezdenjem se izogniti: v velikem loku je objezdil sovražni tabor 3. z jezdenjem prepotovati: objezditi deželo, posestvo / objezditi vsa delovišča v gozdu 4. star. izuriti žival za ježo: slabo objezditi konja ♪
  23.      objókanka  -e ž (ọ́) ekspr. objokana ženska: objokanka se je vsem smilila ♪
  24.      objókati  tudi objokáti -am, in objókati tudi objokáti -jóčem dov., objókajte tudi objokájte in objóčite (ọ́ á ọ́) izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokati mrtvega moža objókan -a -o 1. deležnik od objokati: objokane napake 2. ki kaže posledice jokanja, sledove solz: imeti objokan obraz; njene oči so objokane / objokan fantek ♪
  25.      objokoválka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) knjiž. ženska, ki izraža žalost za umrlim, navadno z obredno pesmijo: zaslišali so se glasovi objokovalk / pogrebne objokovalke ♪

   34.526 34.551 34.576 34.601 34.626 34.651 34.676 34.701 34.726 34.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA