Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (32.701-32.725)


  1.      nalepíti  in nalépiti -im, tudi nalépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) z lepljenjem pritrditi na kaj: nalepiti kolek, znamko; nalepiti tapete na zid / ekspr. k poročilu je nalepil še svoje osebne vtise dodal, pripisal nalepíti se in nalépiti se, tudi nalépiti se s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: kri se je nalepila na rano ● knjiž., ekspr. pogled se ji je nalepil na obraz mrliča nepremično ga je gledala nalépljen -a -o: nalepljeni brki; ta element je pesmi nalepljen od zunaj; mesec in oblak sta videti kot nalepljena na nebu ♪
  2.      nalépka  -e ž (ẹ̑) listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen: odstraniti nalepko s škatlice; opremiti blago z nalepkami; nalepke na steklenicah; pren. dajal mu je grde nalepke // kar se nalepi za okras: hotelske nalepke; nalepke za avtomobile ♪
  3.      nalépljati  -am nedov. (ẹ́) z lepljenjem pritrjevati na kaj: nalepljati znamke; pren. ob vsaki priložnosti mu je nalepljal žaljive vzdevke ♪
  4.      nalépnica  -e ž (ẹ̑) listek za glavne ali posebne označbe stvari, na katero je nalepljen: nalepiti nalepnico na stekleničko z zdravili; zbirati nalepnice vžigaličnih škatlic / nalepnica z naslovom naročnika ♦ ptt listek s tiskano označbo načina odpošiljanja, ki se nalepi na pošiljko ♪
  5.      nalepotíčiti  -im dov. (í ȋ) okrasiti, olepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom: nalepotičiti obraz; vsak dan se nalepotiči; zna se okusno nalepotičiti; nalepotičiti si obraz nalepotíčen -a -o: nalepotičena dekleta; njena zunanjost je preveč nalepotičena ♪
  6.      nalésti se  -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. dobiti (nalezljivo) bolezen: nalezel se je davice, ošpic / ekspr. pošteno sem se nalezel prehlada zelo sem se prehladil 2. ekspr. postati deležen česa, dobiti kaj: v gozdu se je nalezla klopov; mrčesa so se nalezli od vojakov 3. postati deležen stanja, lastnosti, kot ga določa samostalnik: nalesti se malodušnosti, panike; vsi so se nalezli njene dobre volje; drug od drugega so se nalezli sitnosti; sčasoma se je nalezla tudi njegovih slabosti / nalesti se tujih navad, tuje miselnosti ● ekspr. nalesti se dolgov (zelo) se zadolžiti; pog., ekspr. rada se ga naleze se opijani; ekspr. prepeva jim popevke, ki se jih je nalezel po svetu ki jih je slišal, se jih naučil nalésti nalesti se: nalesti bolezen / redko nalesti klope ♪
  7.      nalèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od naleteti: preprečevati nalet snega in ledu s streh / te rastline se razmnožujejo z naletom semen 2. publ. nenaden, silovit nastop, pojav česa na določenem kraju: nalet burje / naleti sovražnih letal // nenaden, kratkotrajen, navadno silovit napad: v enem samem naletu so strli sovražnikov odpor / v letalskem naletu so pobili veliko ljudi 3. avt., žel. trčenje, trk vozečega vozila v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: vožnja tik za tovornjakom se je končala z naletom; v preteklem letu je bilo veliko naletov; trčenja, naleti in iztirjenja vlakov; nalet od spredaj, zadaj 4. šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča: skakalnica ima prekratek nalet; popraviti, skrajšati, zgraditi nalet; nalet, doskočišče in iztek // startno mesto, s katerega se skakalec spusti: tekmovalci so skakali z najvišjega naleta ♪
  8.      naletéti  -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ naletéti se 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati ♪
  9.      nalezljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se prenaša z osebe na osebo: garje so nalezljive / nalezljiva bolezen / njen smeh je zelo nalezljiv / ekspr. nalezljive ideje nalezljívo prisl.: nalezljivo se je smejala ♪
  10.      nalíčiti 1 -im dov. (í ȋ) 1. nanesti ličilo na obraz: naličiti obrvi, ustnice; skrbno se naličiti; naličiti si trepalnice / naličiti igralko pred nastopom; naličiti se v črnca / naličiti obraz 2. knjiž., redko okrasiti, olepšati: naličiti darila s cvetlicami nalíčen -a -o: rdeče naličene ustnice; naličena ženska ♪
  11.      nalíčiti 2 -im dov. (í ȋ) star., z dajalnikom biti podoben, spominjati na kaj: ta slog naliči baroku; v vsem naliči svoji materi ♪
  12.      nalíčje  -a s (ȋ) knjiž. 1. maska, krinka: nadeti (si), sneti (si) naličje; naličje z dolgim nosom / ta pisatelj je snel družbi naličje; to je le njegovo naličje, ne pa bistvo 2. tančica, pajčolan: nevesta z naličjem; gosto, prozorno naličje / nekatere osebe v romanu je zastrl z naličjem romantike ♦ etn. prt, tkanina, s katero se pokrije mrliču obraz 3. podoba, videz, zunanjost: evropsko naličje mesta; naličje pokrajine se je spremenilo ♪
  13.      nalíčkati 1 -am dov. (ȋ) z ličkanjem priti do določene količine koruze: danes smo veliko naličkali ♪
  14.      nalíčnik  -a m (ȋ) nekdaj premični del šlema, ki zakriva, varuje obraz, z odprtinama za oči: vitez je dvignil, spustil naličnik / odprt, zaprt naličnik; pren., knjiž. na obraz si je potegnil naličnik poštenja ♪
  15.      nalikováti  -újem nedov. (á ȗ) star., z dajalnikom biti podoben, soroden: prostor je nalikoval dvorani; v tej obleki je nalikovala vaški učiteljici; njegov eh je nalikoval vzdihu ♪
  16.      nalíšpanka  -e ž (ȋ) star. nalepotičena ženska: gosposka nališpanka ♪
  17.      nalíšpanost  -i ž (ȋ) star. lastnost nalepotičene ženske: nališpanost žensk / praznična nališpanost prostorov ♪
  18.      nalíšpati  -am dov. (ȋ) zastar. okrasiti, olepšati: konje so nališpali s pisanimi trakovi / svoj govor je zelo nališpal nalíšpati se raba peša olepšati se, nalepotičiti se: nališpala se je za ples nalíšpan -a -o: nališpane ženske; praznično nališpana ♪
  19.      nalíti  -líjem dov. (í) 1. z vlivanjem spraviti v kaj: naliti čaja, čaj; nalila jim je juho na krožnike / gostu je nalila skodelico kave; nalil si je še malo vina; pren. to mu je nalilo nove odločnosti; bolečine naliti komu v srce ∙ ekspr. nalil mu je čistega vina povedal nu je resnico brez olepšavanja 2. napolniti s tekočino: znova je vsem nalil kozarce; naliti do roba; naliti kozarce s šampanjcem // ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): nalili so ga z žganjem; zelo koga naliti / naliti otroka z mlekom nalíti se ekspr. napiti se (alkoholne pijače): naliti se žganja / pog. spet se ga je nalil nalít -a -o: naliti kozarci; bili so zelo naliti; juha je že nalita ♪
  20.      nalív  -a m (ȋ) močen, navadno kratkotrajen dež: naliv je ponehal; pog. ujel nas je naliv; jesenski, pomladanski nalivi; pogosti nalivi so povzročali poplave / v tem nalivu ne moremo nikamor oditi / naliv dežja // ekspr., z rodilnikom velika količina česa ponavljajočega se v krajšem obdobju: pričakala ga je z nalivom besed; naliv nepričakovanih čestitk ga je zmedel / naliv groze in obupa ◊ gastr. tekočina z dodatki za prelivanje vloženega sadja, zelenjave ♪
  21.      nalívek  -vka m (ȋ) knjiž. pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline z vročo vodo; oparek, poparek: nalivek iz kuminovega semena ♪
  22.      naljubíti se  in naljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) zadovoljiti svojo potrebo, željo po ljubezni, navadno spolni: ob karnevalu so se napili, naplesali in naljubili; ni se utegnil naljubiti s svojo zaročenko / ko se je je naljubil, jo je zapustil ♪
  23.      nálog  -a m (á) 1. publ. naročilo, ukaz za izvršitev, opravljanje kakega dejanja: izvršiti, napisati, upoštevati nalog / pismeni, ustni nalog; nalog za napad povelje / po čigavem nalogu dela ♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; izdati, podpisati delovni nalog; potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; fin. plačilni nalog dokument, s katerim določena pravna oseba odreja naslovniku plačilo neporavnanega računa; pismeno naročilo komu, da izplača naslovniku ali prenese na njegov račun določen znesek z naročnikovega računa; prenosni nalog pismeno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika; jur. sodni nalog dokument, s katerim sodišče, navadno na osnovi verodostojnega dokumenta, odreja izvršitev določenega dejanja; sodni nalog za aretacijo; žel. križni nalog dokument, s katerim se obveščata vlakovodja in strojevodja, da je po voznem redu predvideno križanje preloženo ali da se določa križanje, ki ni predvideno po voznem redu 2. zastar. naloga, dolžnost: njegov nalog je izvrševati ukaze; prišel je z nalogom, da napravi red / za svoj nalog si je odbral dva pogumna tovariša ♪
  24.      nalóga  tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom 1. kar mora kdo storiti, opravljati a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo // kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije ∙ publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga // šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva ◊ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja ♪
  25.      nalogodajálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) publ. kdor da nalog, ukaz za izvršitev, opravljanje dejanja: nalogodajalci in izvrševalci vojnih zločinov ♦ fin. kdor da pismeno naročilo komu, naj plača določen znesek naslovniku na naročnikov račun ♪

   32.576 32.601 32.626 32.651 32.676 32.701 32.726 32.751 32.776 32.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA