Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (31.269-31.293)
- mešétarski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mešetarje ali mešetarjenje: imeti mešetarsko naravo; mešetarsko vpitje / mešetarski posli ♪
- mešìč -íča m (ȉ í) manjšalnica od meh 4: nesel je mešič žita v mlin ◊ bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in majhnimi zelenkastimi cveti v kobulih, Scleranthus ♪
- mešíčast -a -o prid. (í) 1. podoben mešiču: mešičasta oblika 2. nar. gorenjsko razjeden od črvov; črviv: staro mešičasto pohištvo ♪
- mešíček -čka m (ȋ) 1. manjšalnica od meh: polšji mešiček / mešiček soli, vina 2. kar je po obliki temu podobno: v notranjem ušesu sta dva kožnata mešička; jajčeca so skrita v belkastih mešičkih / uničevanje mešičkov borovega prelca zapredkov, kokonov ♦ anat. dlačni, lasni mešiček v povrhnjici, v katerem je dlačni, lasni koren; jajčni mešiček del jajčnika z jajčecem v notranjosti; solzni mešiček razširjeni del solznega izvodila ob nosu; bot. mešiček iz enega plodnega lista nastali mnogosemenski suhi plod; pelodni mešiček dolg, ozek mešiček, ki po oprašitvi požene iz pelodnega zrna do semenske zasnove; zarodkov mešiček del semenske zasnove, iz katerega se po oploditvi razvije kalček in hranilno tkivo; čeb. semenski mešiček organ matice, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice // nabreklina spodnje veke zaradi nabiranja tekočine: pod očmi je imela mlahave mešičke 3. zastar. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: razvezal je mešiček s cekini 4. navadno v zvezi ušesni mešiček mehki spodnji del uhlja; (ušesna) mečica: uhani v ušesnih mešičkih ♪
- mešíčkar -ja m (ȋ) nav. mn., zool. metulji, katerih gosenice in samice živijo v mešičku iz prsti, listja, Psychidae ♪
- mešíčkast -a -o prid. (ȋ) podoben mešičku: mešičkasta tvorba / ekspr. mešičkaste veke otekle, nabrekle ♪
- mešínka -e ž (ȋ) bot. vodna rastlina brez korenin z rumenimi cveti, Utricularia: mešinka, mastnica in druge mesojede rastline ♪
- méšta -e ž (ẹ̑) gastr. gostemu močniku podobna jed iz moke in navadno krompirja, znana na Gorenjskem: kuhati mešto; z ocvirki zabeljena mešta / ajdova, krompirjeva mešta ♪
- meštráti -ám [meš in mǝš] nedov. (á ȃ) 1. nar. mečkati, mrcvariti: otrok spet meštra mačko, psa 2. zastar. učiti, uriti, vaditi: ta učitelj zna meštrati učence / vojaki so morali ves dan meštrati eksercirati ♪
- mèt méta in mêta m (ȅ ẹ́, é) 1. glagolnik od vreči ali metati: zmotil ga je med metom; met kamna čez reko / s prvim metom ni zadel / kazenski, prosti met; met na koš / vsakemu kockarju so bili dovoljeni trije meti / ta rokoborec obvladuje različne mete / po treh metih se keglji postavijo lučajih ♦ fiz. navpični met gibanje, pri katerem leti telo v navpični smeri; vodoravni met gibanje, pri katerem odleti telo v vodoravni smeri // razdalja, ki se doseže pri metu, metanju: njegov drugi met je bil dolg 2. mn., šport. atletska disciplina, pri kateri se po določenih pravilih meče disk, kladivo, kopje, suva krogla: danes so na sporedu meti / z rodilnikom: met diska, kladiva; zmagati v metu kopja ♪
- méta -e ž (ẹ̑) navadno v zvezi poprova meta zdravilna rastlina ostrega vonja s podolgastimi listi in rdečimi, vijoličastimi cveti: na vrtu so gojili poprovo meto; diši po poprovi meti; čaj iz poprove mete ◊ bot. dolgolistna meta rastlina z zgoraj zelenimi, spodaj gosto dlakavimi, podolgastimi listi in rdečkastimi, belimi ali vijoličastimi cveti, Mentha longifolia; navadna črna meta zdravilna dlakava rastlina z jajčastimi listi in belimi cveti, Marrubium vulgare; navadna mačja meta rastlina s pecljatimi, spodaj dlakavimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti, Nepeta cataria ♪
- meta... ali méta... predpona v sestavljenkah (ẹ̑) 1. za izražanje a) preseganja tega, kar je pomen osnovne besede: metačlovečnost, metaekonomski b) teoretičnega, logičnega proučevanja načel, pojmov tega, kar je pomen osnovne besede: metajezik, metateorija 2. kem. za izražanje nadomestitve prvega in tretjega vodikovega atoma v benzenovem obroču: metadiklorbenzen ♪
- metabolízem -zma m (ȋ) biol. biokemični procesi, pri katerih nastajajo energija, potrebna za življenje, in snovi za obnavljanje celic; presnavljanje, presnova: glavna naloga žleze ščitnice je uravnavanje metabolizma / metabolizem ogljikovih hidratov ♦ med. bazalni metabolizem ♪
- metáča -e ž (á) teh. lopata z listom, ki ima srčasto obliko in na zgornji strani ozek, navzgor zapognjen rob: metati pesek z metačo / lopata metača ♪
- metafízika -e ž (í) 1. filoz. filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna: pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco; metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj / idealistična metafizika / Aristotelova, sholastična metafizika // po Heglu filozofsko mišljenje, ki temelji na nepovezanosti, nespremenljivosti predmetov, pojavov: dialektika in metafizika 2. knjiž. kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost, nadstvarnost: gon k metafiziki se je v njem vse bolj krepil / metafizika lepote, smrti 3. knjiž., ekspr. zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje: njegova diagnoza družbe je jasna, a raje se umika v metafiziko ♪
- metáfora -e ž (á) lit. besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojava z izrazom, ki označuje v navadni rabi kak drug podoben pojav: drzna, slikovita metafora; veliko Župančičevih metafor je v zvezi s pojmom svetloba; metafora za ljubezen, svet / jezik tvori nove pomene tudi z metaforami ♪
- metafóričnost -i ž (ọ́) lit. lastnost, značilnost metaforičnega: že naslov pesnitve je zaradi svoje metaforičnosti večpomenski // metaforika: ekspresionistična metaforičnost ♪
- metálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi // v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči ♪
- metalizírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. prekrivati s tanko plastjo kovine: metalizirati nit, papir metalizíran -a -o: metalizirana površina / metalizirani les les, ki ima pore izpolnjene s kovino ♪
- metálka -e [lk in u̯k] ž (ȃ) 1. ženska, ki kaj meče: v cirkusu nastopa tudi metalka bodal / knjiž., redko sanje mu je razložila metalka kart vedeževalka (s kartami) 2. šport. športnica, ki goji mete: metalka kopja ◊ rib. manjša vlačilna mreža za lov rib z dna jezer, rek ♪
- metálnica -e ž (ȃ) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: pri napadu na utrdbo so uporabili tudi metalnice ♪
- metálo -a s (á) v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metala in lučala ◊ navt. metalo za vrv obtežilna vrečica z vrvico za metanje vrvi z ladje ♪
- metalúrg -a m (ȗ) strokovnjak za metalurgijo: je znan metalurg in strojni inženir / pog. sestanek metalurgov drugega letnika slušateljev metalurgije // metalurški delavec ♪
- metalurgíja -e ž (ȋ) industrija pridobivanja in predelovanja kovin: zaposleni so bili v glavnih centrih metalurgije; metalurgija jekla, svinca / barvasta metalurgija metalurgija barvastih kovin; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma // veda o tem: študira metalurgijo; je inženir metalurgije ♪
- metalúrški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na metalurge ali metalurgijo: metalurški izdelki / metalurška industrija / metalurška peč / metalurški delavec, inženir / metalurška stroka / metalurško zborovanje ♦ metal. metalurški koks koks z veliko trdnostjo in majhnim odstotkom pepela ♪
31.144 31.169 31.194 31.219 31.244 31.269 31.294 31.319 31.344 31.369