Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (28.851-28.875)


  1.      kozlovína  -e ž (í) 1. usnje iz kozje kože: čevlji, hlače iz kozlovine / predelava kozlovine kozje kože 2. kozje meso: pečena mlada kozlovina ♪
  2.      kozmonávt  -a m (ȃ) kdor je usposobljen za vesoljske polete, vesoljec: polet kozmonavta; izstrelili so vesoljsko ladjo s tremi kozmonavti ♪
  3.      kozmonávtka  -e ž (ȃ) ženska oblika od kozmonavt: bila je prva kozmonavtka ♪
  4.      kozmopolít  -a m (ȋ) 1. nav. slabš. pristaš kozmopolitizma: odtujil se je domovini in svojemu narodu ter postal nekakšen kozmopolit 2. kdor je široko, svetovno razgledan in zelo uglajen, svetovljan: je intelektualec in kozmopolit ◊ biol. rastlina ali žival, ki živi na kateremkoli področju zemlje ♪
  5.      kozmopolitízem  -zma m (ȋ) 1. nazor, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti: pesnikov prehod od kozmopolitizma k patriotizmu / kozmopolitizem stoikov / slabš. zaiti v hud buržoazni kozmopolitizem 2. široka, svetovna razgledanost in velika uglajenost, svetovljanstvo: presenetil jih je s svojim kozmopolitizmom ♪
  6.      kozmopolítski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kozmopolite ali kozmopolitizem: buržoazni nacionalizem in kozmopolitske tendence / kozmopolitski in domovinski principi v njegovi pesnitvi // nav. ekspr. mednaroden, svetoven: to je veliko, kozmopolitsko mesto / kozmopolitski značaj prestolnice kozmopolítsko prisl.: kozmopolitsko usmerjen človek ♪
  7.      kózmos  -a m (ọ̑) 1. astr. prostor, v katerem so nebesna telesa; vesolje: širjenje kozmosa 2. po nazoru starih Grkov (neizmeren) prostor kot urejena celota: od kaosa do kozmosa; pren., knjiž. pesnikov svetlobni kozmos 3. knjiž., ekspr. človekov duhovni svet: odprti prostor je zamenjal z urejenim, v sebi umirjenim kozmosom / z oslabljenim pomenom kozmos človekove notranjosti ♪
  8.      kozodòj  -ôja m (ȍ ó) nar. nočna ptica selivka rjavo rdeče barve; legen, ležetrudnik ♪
  9.      kozólec  -lca [u̯c] m (ọ̑) 1. lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme: jemati snope iz kozolca; sušiti v kozolcu; prenočil je pod kozolcem / dvojni ali vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; kozolec dvojnik ♦ agr. stegnjeni kozolec ki ima okna v eni vrsti; žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom 2. obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi: opisal mu je kozolec / delati kozolce; lovili so se in preobračali kozolce ∙ ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore ♪
  10.      kozoróg  -a m (ọ̑) gorska žival z zajetnim telesom in grbicami na sprednji strani sabljastih rogov: trop kozorogov ● rojen v znamenju kozoroga v času od 21. decembra do 20. januarja ◊ astr. Kozorog deseto ozvezdje živalskega kroga; zool. alpski kozorog kozorog z dolgimi, navzdol srpasto ukrivljenimi rogovi, Capra ibex ♪
  11.      kóža  -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje ♪
  12.      kóžast  -a -o prid. (ọ́) podoben koži: kožasti del semena / kožasto lubje ♪
  13.      kožekrílec  -lca m (ȋ) nav. mn., zool. žuželke z dvema paroma kožnatih prozornih kril, od katerih je zadnji par veliko manjši od sprednjega, Hymenoptera: sršeni, ose, čmrlji in drugi kožekrilci ♪
  14.      kožélj  -a m (ẹ̑) etn. rogovilicam podoben del kolovrata, na katerega se natakne kodelja: kolovrat s koželjem ◊ teh. gred, ki vrti zgornji mlinski kamen; mlinska gred; vodilo v spodnjem mlinskem kamnu ♪
  15.      kóžica  -e ž (ọ́) 1. tanka koža: vnela se mu je kožica med prsti / obnohtna kožica 2. manjšalnica od koža: odstraniti kožico z gobe; tanka kožica češnje, jagode / marmelada ima že kožico / gladka, mehka kožica polt // navadno s prilastkom odrta koža manjše živali: polšja kožica / pokrivalo iz zajčje kožice ◊ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; zool. plavalna kožica ♪
  16.      kóžnat  -a -o prid. (ọ̑) ki je iz kože: kožnat mešiček / legel je na kožnato ležišče / pog. kožnate rokavice usnjene // podoben koži: rastlina ima debele, kožnate liste / kožnata krila žuželk ♦ anat. kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta ♪
  17.      kôžuh  -úha m (ó ú) 1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako // ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov 2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom / ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko // krznen plašč: kupila si je nov kožuh; lisičji, zajčji kožuh; kožuh iz bobrovine ♪
  18.      kožúhar  -ja m (ȗ) žival, ki ima kožuh: na farmi gojijo samo kožuharje; lov na kožuharje / ekspr. srečal je renčečega kožuharja medveda ♪
  19.      kožúhast  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na kožuh: kožuhaste živali / kožuhast ovratnik kožuhovinast, krznen ♪
  20.      kracáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. 1. nerazločno, grdo pisati: učenci večkrat kracajo // sestavljati, pisati: kracati pismo 2. delati črte brez pravega namena; čečkati: otroci kracajo po zidovih ♪
  21.      kracljáti  -ám nedov. (á ȃ) kracati: tako kraclja, da se ne da brati / venomer kaj kraclja ♪
  22.      kráča  -e ž (á) 1. spodnji del noge pri prašiču: krača in parklji // ta del noge za kuhanje ali pečenje: obirati, rezati kračo; mastna, dobro posušena krača; gnjat in krača / prekajena krača / svinjska krača ♦ gastr. telečja krača spodnji del telečje noge za pečenje 2. nav. mn., slabš. noga (pri človeku): suhe krače ∙ ekspr. je urnih krač hitro hodi 3. slabš. osebni avtomobil, navadno star, slab: krača s pokrpano platneno streho ♪
  23.      kráčica  -e ž (á) nav. ekspr. manjšalnica od krača: kračica in bržola / prekajena kračica / ima zelo suhe kračice ♪
  24.      kračína  -e ž (í) kratkost: kračina in preprostost teksta; kračina poglavij / zaradi kračine je bil avto zelo praktičen ◊ lingv. kračina samoglasnika ♪
  25.      kráda  -e ž (á) nar. gorenjsko skladovnica (drv): narediti krado / zložiti drva v krado ♪

   28.726 28.751 28.776 28.801 28.826 28.851 28.876 28.901 28.926 28.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA