Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (28.601-28.625)


  1.      kopíto  -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito ● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi ♪
  2.      kopjaník  -a m (í) nekdaj vojak, oborožen s kopjem: pehoto so sestavljali lokostrelci, kopjaniki in suličarji; odred turških kopjanikov ♪
  3.      kópjast  -a -o prid. (ọ̄) nav. ekspr. podoben kopju: pajek s kopjastimi nožicami ♪
  4.      kopjáš  -a m (á) nar. zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu: kopjaši so jih spremljali z vriski ♪
  5.      kópje  -a s (ọ̄) 1. pri primitivnih ljudstvih tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje: kopje ga je zadelo v srce; sovražniki so metali kopja iz razdalje dvajset korakov / bojno kopje; pren., pesn. reko je razparalo kopje svetlobe // publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se 2. šport. lesena ali kovinska, v sredini navadno z vrvico ovita palica za tekmovanje: vreči kopje; kopje za moške tekmovalce / metanje diska in kopja 3. star. drog za zastavo: na kopju je visela zastava ♪
  6.      kopnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. nav. 3. os., v zvezi s sneg biti v vedno manjši količini: sneg že kopni; pren., ekspr. prihranki kopnijo ∙ ekspr. v bolezni je vidno kopnela slabela, hirala // ekspr., z dajalnikom izraža, da se nehuje stanje, razpoloženje, kot ga določa samostalnik: jeza mu že kopni; upanje, da pride, mu je bolj in bolj kopnelo 2. zastar. koprneti: kopnel je po časti kopnèč -éča -e: kopneči sneg ♪
  7.      kopnína  -e ž (ȋ) knjiž. 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno: daleč na obzorju se je že videla kopnina; veter je vel z morja na kopnino 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno: grebene je pokrival sneg, po dolini pa se je že kazala kopnina ♪
  8.      kopnínski  -a -o prid. (ȋ) redko kopenski: kopninske živali ♪
  9.      kôpno  tudi kópno -ega s (ō; ọ̑) 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu; s kopnega je pihal veter; promet po kopnem; kopno in morje / potniki so stopili na kopno // redko zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno ● nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen ♪
  10.      kópra  -e ž (ọ̑) užitni trdni del kokosovega oreha: mleti kopro; praženje kopre ♪
  11.      kóprc  in kôprc -a m (ọ̑; ȏ) bot. vrtna zdravilna, začimbna rastlina z rumenimi cveti v kobulih, Foeniculum vulgare: začiniti kumarice s koprcem ♪
  12.      kopríva  -e ž (í) rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine; pokositi koprive; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov ∙ tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča ♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus ♪
  13.      koprívast  -a -o prid. (í) po barvi podoben koprivi: koprivaste hlače; vojaki v koprivastih srajcah koprívasto prisl.: koprivasto zelena uniforma ♪
  14.      koprívka  -e ž (ȋ) med. zelo srbeč, rdeče obrobljen izpuščaj, ki se pojavi pri koprivnici ♪
  15.      koprívnica  -e ž (ȋ) med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji: jedel je jagode in dobil koprivnico ♪
  16.      koprnéti  -ím nedov., tudi koprnì (ẹ́ í) 1. nav. ekspr. čutiti, imeti zelo močno željo po čem: koprneli so po miru, svobodi; koprni za njim; močno, zelo koprneti; z vso dušo je koprnel, da bi jo videl; pren. nemirno srce je koprnelo po sreči 2. star. zelo se bati, dreveneti (od strahu): kar koprnel je pred očetom / ob mučenju ljudi so gledalci koprneli od groze // zastar. hirati, slabeti: koprnel je od lakote koprnèč -éča -e: koprneč po miru; po svobodi koprneči ljudje; prisl.: koprneče zreti v daljavo ♪
  17.      kóptski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Kopte: koptska pisava / koptski cerkveni obredi ♪
  18.      kopúčast  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na kopučo: kopučasti lešniki / kopučast kremen ♪
  19.      kópula  -e ž (ọ̑) lingv. pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; vez: poiskati kopule v stavku // veznik: kopule: in, pa, ter ◊ filoz. beseda, ki potrjuje ali zanikuje odnos med osebkom in povedkom ♪
  20.      kopulácija  -e ž (á) 1. agr. cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; spajanje, cepljenje v sklad: kopulacija in okulacija / angleška kopulacija pri kateri imata podlaga in cepič jezičasto zarezo 2. biol. spolno razmnoževanje organizmov z združitvijo moške in ženske spolne celice: kopulacija in konjugacija 3. knjiž., redko spolno občevanje ♪
  21.      kopún  -a m (ȗ) skopljen petelin: jedli so pečenega kopuna; pitani kopuni ♪
  22.      kór  -a m (ọ̑) 1. dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce: pevci so že na koru; moški so stali pod korom; s kora so donele orgle / cerkveni, pevski kor / pog. poje na koru je cerkvena pevka 2. arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino; prezbiterij: v koru so bili zbrani duhovniki 3. zastar. skupina, zbor: sestaviti kor / ptičji kor / bibl. kori angelov 4. voj., nekdaj vojaška enota nestalne sestave, moči: vkorakal je francoski kor; prostovoljni kor ♪
  23.      koračáj  -a m (ȃ) ekspr., v prislovni rabi izraža prostorsko oddaljenost; korak: do doma sta imela še dobrih dvajset koračajev ♪
  24.      koráčiti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. delati široke, lenobne korake: koračil je proti domu; počasi koračiti // star. iti, hoditi: jezno so koračili dalje; ob palici je koračila do mize / korači svojo pot / neutrudno je koračil po izbi korakal koráčiti se bahati se, postavljati se: dečki so se koračili na lesenih konjičkih / koračiti se s svojim junaštvom ♪
  25.      koráčnica  -e ž (ȃ) skladba v ritmu korakanja: godba je igrala koračnico; vesela, žalostna koračnica / pogrebna, svatbena, žalna koračnica; ob spremljavi vojaške koračnice ♪

   28.476 28.501 28.526 28.551 28.576 28.601 28.626 28.651 28.676 28.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA