Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (27.701-27.725) 
- kislína -e ž (í) 1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi / kislina ji škoduje // nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline 2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam; jedka kislina; močna, razredčena kislina; vodne raztopine kislin; kisline in lugi / anorganske, organske kisline; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem; dvobazna kislina; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja; ogljikova kislina; solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida ◊ agr.
jabolčna, vinska kislina; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice ♪
- kislogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. čemeren, žalosten: kislogleda ženska ♪
- kísov -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kis: kisov obkladek / kisova omaka / kisova esenca ♪
- kít 1 -a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ♪
- kít 2 -a m (ȋ) gnetljivo sredstvo, zlasti za a) pritrjevanje šip v okenske okvire: pripraviti kit / kit za okna / kit že odpada b) izravnavanje površin: razmazati kit / kit za sode ◊ obrt. lesni ali mizarski kit iz lesne moke in veziva; minijev kit ki mu je dodan minij; oljni kit; pleskarski kit iz krede in veziva; steklarski kit iz krede ali gline ter veziva ♪
- kíta -e ž (í) 1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje: ima lepe kite; odstriči kite; vlekel jo je za kite / lase spleta v kite / kita črnih las // kar je temu podobno: kita iz rafije, slame / zunaj so se sušile debele kite čebule ∙ star. dala mu je kito cvetja šopek (cvetja) 2. star., navadno z rodilnikom skupina, vrsta: iz šole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov 3. anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost: pretrgati si kite; kite in mišice 4. lov. večja skupina letečih živali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah ♪
- kitára -e ž (ȃ) glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice: brenkati na kitaro; peti ob spremljavi kitare / zna igrati (na) kitaro / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih ♦ muz. električna kitara pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav ♪
- kitariáda -e ž (ȃ) publ. zabavnoglasbena prireditev, na kateri so kitare najpomembnejši instrument: nastopiti na kitariadi / kitariada ansamblov električnih kitar ♪
- kitaríst -a m (ȋ) kdor igra (na) kitaro: nastopil je odličen kitarist; orkester potrebuje dobrega kitarista ♪
- kítast -a -o prid. (í) nanašajoč se na kito: ima močen, kitast vrat; kitaste roke / kitasto meso starih živali trdo / jopica s kitastim vzorcem ♪
- kítati -am nedov. (ȋ) izravnavati površine s kitom: kitati steno; kitati in gladiti / kitati luknje v lesu // zadelovati, pritrjevati s kitom šipe, zlasti okenske, v okvire: kitati šipe ♪
- kítica -e ž (í) 1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico 2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina ♪
- kítka -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od kita 1: dekletce nosi kitke; kitka s pentljo ♪
- kitolóvec -vca m (ọ̑) 1. lovec na kite: bil je izkušen kitolovec 2. kitolovka: odpluti na kitolovcu ♪
- kitolóvka -e ž (ọ̑) manjša ladja, opremljena s harpuno: krov kitolovke / ladja kitolovka ♪
- kjántarica -e ž (ȃ) pog. opletena trebušasta steklenica, ki drži približno 2 l: piti iz kjantarice / kjantarica vina ♪
- kjé prisl. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / neustalj.: kje hodiš tako dolgo? kod; od kje si doma? odkod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata; ne ve, kje naj začne; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik 2. ekspr., navadno v zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov; kje je še novo leto; kje je že to za nami; kje bom že jutri ob tem času 3. ekspr., navadno v zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam; ali se res možiš? Oh, kje; da bi otrok ubogal, kje neki; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas; kje pa
naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako 4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti; kje drugje bi to ne bilo mogoče; knjigo dobiš tam kje na polici; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil ● ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih
krajih; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi); redko kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve, kdove ♪
- kjèr in kjér prisl. (ȅ; ẹ̑) s členki izraža nedoločen, poljuben kraj: to se lahko zgodi kjer si že bodi; počakaj v hiši ali kjer si bodi; prim. kjerkoli, kjersibodi ♪
- kláda -e ž (á) 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda // redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo ◊ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok ♪
- kládast -a -o prid. (á) nanašajoč se na klado: kladasta stena / kladasta oblika / kot psovka klada kladasta ♪
- kládica -e ž (á) manjšalnica od klada: klop iz hrastove kladice ◊ teh. merilna kladica jeklena ploščica, ki se rabi za uravnavanje ali kontroliranje merilnih priprav ♪
- kládivar tudi kladívar -ja m (ā; ȋ) 1. ekspr. kovač: kladivarji in rudarji / za kladivarja se boš kmalu izučil 2. vznes., s prilastkom kdor ima nadpovprečno voljo, sposobnost voditi druge: bil je kladivar koroškega slovenstva; kladivar usode ◊ strojn. mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi ♪
- kládivast tudi kladívast -a -o prid. (á; í) podoben kladivu: kladivasta oblika / kladivasto orodje ♪
- kládivce tudi kladívce -a s (á; ȋ) manjšalnica od kladivo: pribiti žebelj s kladivcem; udarjati s kladivcem po nakovalu / leseno kladivce / kladivce v zvoniku ◊ anat. slušna koščica, priraščena na bobnič; muz. lesena priprava v klavirju, pianinu, ki udarja na struno ♪
- kládivišče in kladivíšče -a s (á; í) ročaj kladiva: leseno kladivišče ♪
27.576 27.601 27.626 27.651 27.676 27.701 27.726 27.751 27.776 27.801