Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (27.569-27.593)


  1.      kázus  -a m (ȃ) knjiž. (konkretni) primer: glede tega je sedanji kazus drugačen ◊ lingv. sklon ♪
  2.      kážipót  -a m (ȃ-ọ́) tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj: postaviti kažipot; ob cesti stoji lesen kažipot // ekspr. svetovalec, vodnik: dolgo je bil njegov kažipot; pren. priročnik nam bo dober kažipot po literaturi ♪
  3.      kdáj  prisl. (ā) 1. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja: kdaj prideš? kdaj, pravite, začnemo zidati? kdaj in kje se je to zgodilo? ekspr. kdaj neki je začel kaditi? / ekspr.: kdaj se boš odvadil površnosti; kdaj sem pa jaz odločal nikoli / do kdaj boš doma? od kdaj je ta hiša tvoja? za kdaj je sklican sestanek? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ne spominjam se, kdaj je bil nazadnje pri nas; elipt. ura je minila, da nista vedela kdaj 2. ekspr., navadno v zvezi z že izraža veliko časovno oddaljenost: kdaj smo te že pričakovali; že kdaj bi bil moral to storiti / v hiši je od kdaj že sama revščina in lakota; prim. bogve, kdove ♪
  4.      kdàj  prisl. (ȁ) 1. izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času: pridi še kdaj / kdo bi bil kdaj pomislil na to / to bo moral kdaj popraviti; zdi se mi, da sem ga kdaj že videl; o tem spregovorimo kdaj drugič // izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času: kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti; danes si lepša kakor kdaj poprej; ali je sploh kdaj doma? elipt. če kdaj, danes si lahko zadovoljen 2. navadno v zvezi kdaj — kdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: pomaga kdaj temu, kdaj onemu; v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov // v zvezi kdaj pa kdaj izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo / kdaj pa kdaj se ozre nazaj ● elipt. rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj ni(ma) časa, ne utegne; ekspr. bila je lepa kot le kdaj zelo lepa; prim. malokdaj, redkokdaj ♪
  5.      kdàjkóli  in kdàj kóli prisl. (ȁ-ọ̑) knjiž. izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času; kdàj: bil je najboljši prijatelj, kar jih je kdajkoli imela; enotnost je potrebna bolj kakor kdajkoli poprej // nar. kadarkoli: Nekoč, kdajkoli, bo prišel (N. Gaborovič) ♪
  6.      kdó  kóga zaim., kómu, kóga, kóm, kóm (ọ̄) 1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo; takrat je stopil v razred - kdo? Sam nadzornik; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem; zdaj vidiš, s kom imaš opravka; elipt. bomo videli, kdo bo koga 2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina? 3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika; dati komu kaj; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; gorje, če bi te kdo slišal; če kdo, on to zna 4. nar. vzhodno kdor: kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal ● dela ima kot le kdo zelo veliko; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove ♪
  7.      kdór  tudi kdòr kógar zaim., kómur, kógar, kómer, kómer [mǝr] (ọ̑; ȍ ọ̑) 1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico za osebo, nakazano v nadrednem stavku: kdor je to storil, naj pove; nagajal je, komur je mogel; ni nikogar, s komer bi lahko govoril / kogar je srečal, vsakega je pozdravil / ne ustrašim se ga, pa naj pride, kdor hoče; ekspr. kdor že si, postoj za hip ∙ preg. kdor išče, najde; preg. kdor laže, ta krade 2. s členkom izraža poljubnost osebe: naj nas vodi kdor že bodi; poseda s komer že; prim. kdorkoli, kdorsibodi ♪
  8.      kdóvé  in kdó vé prisl. (ọ̄-ẹ́) izraža negotovost, nedoločnost: kdove ali je zdrava; morda je še živ, kdove; odšel je kdove kam; to je izrezek iz kdove katere revije; prišel je kdove odkod // ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je kdove kaj; kdove kolikokrat si ga že srečal / ne računajo na kdove kolikšen obisk; nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja / piše se tudi skupaj: vino ni kdovekaj prida; odšel je kdovekam ♪
  9.      kébast  -a -o prid. (ẹ́) nar. dolenjsko prekratek, premajhen: ta obleka je kebasta ♪
  10.      kebèl  -blà tudi kèbel -bla [kǝbǝu̯] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀) nar. manjša, nizka, navadno lesena posoda z dvema ušesoma; škaf: kebel vode; ženske s kebli na glavi ♪
  11.      kéber  -bra m (ẹ́) pog. majski hrošč: letos je veliko kebrov ● star. pili so, dokler je bilo kaj kebrov denarja ♪
  12.      keblíca  -e [kǝb] ž (í) nar. manjša posoda, navadno z enim ušesom: ženske s keblicami na glavi / keblica prosa / vzela je keblico in pomolzla kravo golido ♪
  13.      keblìč  -íča [kǝb] m (ȉ í) manjšalnica od kebel: prodajal je lesene žlice, kuhalnice in kebliče ♪
  14.      kébrček  -čka m (ẹ̄) 1. manjšalnica od keber: na drevju je polno kebrčkov 2. ekspr. ljubka, mikavna ženska: njegovo dekle je pa res kebrček ♪
  15.      kèc  -à in -a in kèc kêca in kéc kéca [prva oblika kǝc] m (ǝ̏ ȁ, ǝ̀; ȅ é; ẹ̑) 1. zastar. igralna karta z enim znakom na sredi, navadno z najvišjo vrednostjo; as: dobiti kec 2. nar. košček, grižljaj: daj mi kec kruha ♪
  16.      kečíga  -e ž (í) zool. sladkovodna riba s hrustančastim ogrodjem, Acipenser ruthenus: loviti kečige; kaviar iz iker kečige ♪
  17.      kéčup  -a m (ẹ̑) gastr. pikantna zelenjavna omaka: juhi je dodala kečup / paradižnikov kečup v steklenicah; neskl. pril.: kečup omaka ♪
  18.      kêgelj  tudi kégelj -glja m (é; ẹ́) kiju podoben predmet, uporabljan pri kegljanju: postavljati keglje / žarg. premagali so jih za štirinajst kegljev ♪
  19.      kegljánje  -a s (ȃ) (športna) igra, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem, postavljenim v določenem redu: gojiti kegljanje / mednarodni turnir, prvenstvo v kegljanju / kegljanje na ledu ♪
  20.      kegljáti  -ám nedov. (á ȃ) igrati (športno) igro, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem, postavljenim v določenem redu: kvarta in keglja ♪
  21.      kegljávec  -vca m (ȃ) redko kegljač: bil je izvrsten kegljavec ♪
  22.      kéj 1 -a m (ẹ̑) knjiž. urejeno, navadno utrjeno obrežje: mesto je dobilo nove ceste, keje in mostove ♪
  23.      kèk  medm. (ȅ) posnema glas koklje, lisice, ponirka: ponirki se enolično oglašajo: kek, kek ♪
  24.      kéks  -a m (ẹ̑) ploščato pecivo okrogle, pravokotne oblike, navadno iz krhkega testa: ponuditi kekse; doma pečeni keksi; zavitek keksov; škatla s keksi / medeni keksi; otroški keksi ♪
  25.      kélih  -a m (ẹ́) 1. rel. dragocena obredna posoda, zožena proti podstavku: zlat kelih; pren., pesn. kelih trpljenja 2. boljši kozarec s tankim, navadno visokim podstavkom: kristalni kelihi; kelihi in navadni kozarci / kelih vina 3. knjiž. kar je po obliki podobno kelihu: rože so dvigale svoje težke kelihe proti soncu / cvetni kelih ♪

   27.444 27.469 27.494 27.519 27.544 27.569 27.594 27.619 27.644 27.669  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA