Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (27.269-27.293)



  1.      kanonikát  -a m () naslov in službeno mesto kanonika: dobiti, potegovati se za kanonikat ♦ rel. beneficij, dodeljen kanoniku
  2.      kanoníst  -a m () rel. strokovnjak za cerkveno pravo: priznan kanonist
  3.      kánonski  -a -o prid. () nanašajoč se na kánon: kanonski spisi / kanonske knjige kanonične knjige / kanonsko pravo cerkveno pravo
  4.      kánta  -e ž () ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti bencin v kanto / bencinska kanta; kanta za nafto, olje // nav. ekspr. večja posoda, navadno s pokrovom: imajo polne kante masti / kanta za smeti
  5.      kantáta  -e ž () muz. večja vokalna in instrumentalna skladba za soliste, zbor in orkester: izvajati kantato; slavnostna kantata; skladatelj kantat in oratorijev
  6.      kantínski  -a -o prid. () nanašajoč se na kantino: kantinska baraka / ekspr. kantinske cene
  7.      kantón  -a m (ọ̑) 1. v Franciji manjša upravna enota: departmaji in kantoni // v Švici federalna enota: pravice kantonov 2. pog. obcestni kamen, smernik: sesti na kanton ob cesti; zaleteti se v kanton ◊ zgod. upravna enota v Ilirskih provincah, manjša od distrikta
  8.      kantónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kanton: kantonska oblast / kantonski kamen obcestni kamen, smernik
  9.      kántor  -ja m () nekdaj pevec, ki začenja in vodi petje v cerkvi: bil je kantor in skladatelj
  10.      kántovstvo  -a s () filoz. Kantova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: Plehanov je kritiziral kantovstvo
  11.      kanú  -ja m () 1. lahek, na obeh koncih navzgor upognjen čoln s kratkim veslom, ki ima eno lopato: voziti se s kanujem // šport. športno veslanje s takim čolnom: tekmovanje v kanuju na divjih vodah / prvak v kanuju 2. lahek, odprt indijanski čoln iz drevesne skorje, z veslom, ki ima eno lopato: poslikani bojni kanuji
  12.      kaolinít  -a m () min. rudnina aluminijev silikat s hidroksilno skupino in vodo: plavljeni, surovi kaolinit
  13.      káos  -a m () 1. knjiž. velik nered, zmeda: v mestu je bil popoln kaos; najti izhod iz kaosa / gospodarski, idejni, politični kaos / kaos glasov 2. po nazoru starih Grkov neizmeren prazen prostor, iz katerega je nastal svet: kaos in kozmos
  14.      kaótičnost  -i ž (ọ́) knjiž. velika neurejenost, zmedenost: kaotičnost gospodarstva / kaotičnost svetovnega nazora
  15.      káp  -a m, mn. tudi kapóvi () 1. najnižji rob strehe, s katerega se odteka voda: popraviti kap / s kapa je kapljalo / strešni kap // nav. ekspr. voda, kapljajoča, odtekajoča s strehe, z drevesa: mlada stebla je uničil kap / kap bije zid 2. napušč, pristrešek: hiša ima širok kap / pod kapom so se sušile deske ● ekspr. pijanca so postavili pod kap s silo so ga spravili ven; ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšoagr. gnojiti drevo pod kapom na koncu korenin
  16.      káp 1ž () naglo prenehanje delovanja življenjsko pomembnih organov zaradi krvavitve ali zamašitve žile: zdraviti se zaradi kapi / kap ga je zadela / umreti za kapjo ∙ ekspr. kap me bo (zadela) od presenenja zelo sem presenenmed. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žile; srčna kap; vročinska kap
  17.      kápa  -e ž (á) 1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa; pokriti se s kapo; krznena, žametna kapa; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa; škofovska kapa mitra; vojaška kapa; kapa s ščitkom / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel ∙ ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen 2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje lasarhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; avt. razdelilna kapa
  18.      kapacitéta  -e ž (ẹ̑) 1. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini, zmogljivost: imeti kapaciteto; majhna, velika kapaciteta; kapaciteta skladišča je tisoč kubičnih metrov / kapaciteta ceste, pristanišča; kapaciteta ladje nosilnost; pren. umska kapaciteta // sposobnost obrata, tovarne, da naredi, proizvede določeno količino izdelkov: kuhinja je povečala svojo kapaciteto / premogovnik dela s polno kapaciteto 2. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, predelovalne kapacitete; izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih kapacitet / hotel je oddal vse proste kapacitete 3. ekspr. kdor zelo obvlada kako področje, zlasti znanstveno: on je velika kapaciteta; pri raziskavah sodelujejo same znane kapacitete; kapaciteta za biologijo ◊ elektr. kapaciteta akumulatorja sposobnost akumulatorja, izražena v množini elektrine, ki jo lahko odda; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; med. vitalna kapaciteta pljuč dihalna sposobnost pljuč, izražena v količini zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu
  19.      kapacitívnost  -i ž () elektr. razmerje med množino elektrine in napetostjo na kondenzatorju: obratovalna kapacitivnost / enota kapacitivnosti
  20.      kapálka  -e ž () cevka, navadno steklena, za odmerjanje tekočine po kapljah: dati si kapljice s kapalko / kapalka na steklenički / kapalka za oči
  21.      kápanje  -a s (ā) glagolnik od kapati: poslušal je enakomerno kapanje s stropa / kapanje vode / priprava za kapanje
  22.      kápast  -a -o prid. (á) podoben kapi: kapast pokrov; kapasta streha ♦ elektr. kapasti izolator izolator, ki se da sestavljati v izolatorsko verigo
  23.      kápavica  -e ž (ā) med. nalezljiva spolna bolezen z gnojnim izcedkom; gonoreja: dobiti, imeti kapavico
  24.      kapéla  -e ž (ẹ̑) 1. rel. v steno poglobljen ali prizidan prostor z oltarjem v stranskem delu cerkve: maševati v kapeli; ljudje so stali tudi v kapelah // manjša stavba s sveto podobo, kipom, namenjena navadno za bogoslužje: ob cesti stoji kapela / krstna kapela krstilnica / pokopališka kapela 2. raba peša manjši orkester, godba: kapela je zaigrala koračnico / vojaška kapela
  25.      kapélnik  -a m (ẹ̑) kdor umetniško vodi, usmerja, zlasti vojaško godbo: na prireditvi sodeluje znani kapelnik / star. koncert pod vodstvom kapelnika dirigenta

   27.144 27.169 27.194 27.219 27.244 27.269 27.294 27.319 27.344 27.369  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA