Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (25.994-26.018)


  1.      izlízati  tudi izlizáti -lížem in zlízati tudi zlizáti zlížem dov. (í á í) 1. z lizanjem ozdraviti: pes (si) izliže rano 2. ekspr. z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti: voda je izlizala v skalo stopnice / na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg stopilo izlízati se tudi izlizáti se in zlízati se tudi zlizáti se pog., ekspr. ozdraveti: ranjenec se je kmalu izlizal; zbolela je za pljučnico, a se je le izlizala / izlizal se je iz bolezni izlízan in zlízan -a -o 1. deležnik od izlizati: izlizan napis; od vode izlizane skale 2. ekspr. pretirano urejen: polkovnik je bil lep, izlizan mlad mož ♪
  2.      izljubíti  in izljúbiti -im dov. (ȋ ū) knjiž., redko izživeti ljubezensko čustvo: izljubiti do kraja; izljubila sta se ♪
  3.      izločálka  -e ž (ȃ) zool. cevast organ za izločanje s pomočjo migetalk ali bičkov pri nevretenčarjih ♪
  4.      izlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati // s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme izlóčati se 1. publ. nastajati, oblikovati se: proletariat se je izločal iz neposedujočih množic 2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše ♪
  5.      izlóček  -čka m (ọ̑) 1. nav. mn., biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne: maščobni, sluzasti izločki; neprijeten vonj izločkov / kožni, telesni izločki; izloček bobrove žleze / izločki iglavcev 2. redko izmeček, izvržek: v tovarni so zmanjšali odstotek izločkov / počuti se kot izloček družbe ♪
  6.      izločeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. teh. naprava za odstranjevanje primesi: mehanični izločevalec prahu 2. med. kdor po ozdravitvi še izloča bolezenske klice: izločevalec bacilov tifusa / stalni izločevalec ♪
  7.      izločeválka  -e [lk in u̯k] ž (ȃ) med. ženska, ki po ozdravitvi še izloča bolezenske klice ♪
  8.      izločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: izločevati seč; z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: izločevati debelejša zrna; izločevati snovi iz zmesi / publ. izločevati sredstva za izobraževanje // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločevati tovornjake iz prometa 3. knjiž. delati, da kdo ni več član kake skupnosti: izločevati nedelavne ljudi iz organizacije; družba ga kot hudodelca izločuje izločujóč -a -e: drevo, izločujoče smolo ♪
  9.      izločílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) teh. tipka na pisalnem stroju, ki omogoča tipkanje čez določen rob ♪
  10.      izločína  -e ž (í) biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: koristne, škodljive izločine; apnenčaste izločine mehkužcev / dišeča izločina iz bobrove žleze; pren., ekspr. industrijske izločine so že precej uničile rastlinstvo ♪
  11.      izločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izločiti: izločitev lesenih vagonov iz prometa / izločitev ljubezenskih pesmi bi zbirko osiromašila / izločitev igralca ♪
  12.      izločíti  in izlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje ∙ publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali // napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti // s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja ◊ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa ♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote ♪
  13.      izločnína  -e ž (ȋ) biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: izločnine nekaterih žuželk so strupene / izločnine kožnih žlez ♪
  14.      izlóžba  -e ž (ọ̑) zastekljen prostor trgovin, obrtnih delavnic za prikaz prodajnih predmetov: vzeti blago iz izložbe; imeti v izložbi; lepo urejene izložbe; aranžiranje izložb / ogledovati si izložbo; zamenjati izložbo predmete v izložbi ♪
  15.      izložíti  -ím dov., izlóžil (ȋ í) 1. dati, spraviti kaj iz česa: izložiti blago, tovor; izložiti obleke iz kovčka / redko pred hišo so jih izložili iz avtomobila odložili 2. redko dati, postaviti na ogled v izložbo: izložili so nove modele čevljev / zastar. izložiti slike razstaviti izložèn -êna -o 1. deležnik od izložiti: ogledoval si je iz žepov izložene stvari 2. knjiž., redko izpostavljen: obala je izložena valovom; prim. zložiti ♪
  16.      izluščeváti  -újem nedov. (á ȗ) spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči; luščiti: izluščevati kamenčke iz zidu; pren. izluščevati bistvo iz celote izluščeváti se knjiž. postajati jasen, razločen: tendenca lista se že izluščuje ♪
  17.      izluščíti  in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo // spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote ● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili ◊ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž. postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava // postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok ♪
  18.      izluževáti  -újem nedov. (á ȗ) kem. izločevati snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: s toplo vodo izluževati olje iz semen; izluževati iz čresla strojilno snov ♪
  19.      izlúžiti  -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ȋ ú) 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži 2. redko izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo ◊ agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti izlúžen tudi zlúžen -a -o: izlužena snov; izluženo seme, zelišče ♪
  20.      izlužnína  -e ž (ȋ) kem. snov, dobljena z izluževanjem: izlužnine iz zdravilnih zelišč ♪
  21.      izmakníti  in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa ♪
  22.      izmalíčiti  -im in zmalíčiti -im dov. (í ȋ) spremeniti naravno, pravilno obliko česa: bolezen mu je izmaličila obraz; kdo ga je tako izmaličil; ekspr. povodnji so izmaličile ceste in mostove // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: izmaličiti pomen besede; v poročilih so resnico zelo izmaličili / njegovo gorečnost je čas izmaličil v zagrizenost; izmaličile so se mu sanje o sreči / bogastvo ga je izmaličilo moralno pokvarilo izmalíčen in zmalíčen -a -o: izmaličen obraz; izmaličena duševnost; izmaličeno poročilo ♪
  23.      izmamíti  in izmámiti -im, in izmámiti -im tudi zmamíti in zmámiti -im, in zmámiti -im dov. (ȋ á; á ȃ) ekspr. 1. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem priti do česa: izmamiti denar od prijateljev / izmamiti komu skrivnost 2. z vabljenjem, prigovarjanjem spraviti koga odkod: izmamili so ga iz internata / toplo sonce jih je izmamilo iz hiše ∙ knjiž., ekspr. s svojim petjem jim je izmamil solze jih je ganil do solz; prim. zmamiti ♪
  24.      izmámljati  -am tudi zmámljati -am nedov. (á) ekspr. s spretnim, zvijačnim prigovarjanjem prihajati do česa: izmamljati denar od prijateljev; prim. zmamljati ♪
  25.      izmanevrírati  -am dov. (ȋ) publ. s spretnostjo, zvijačnostjo onemogočiti koga, ga odstraniti z določenega položaja: izmanevrirati političnega tekmeca; v podjetju so ga izmanevrirali; prim. zmanevrirati ♪

   25.869 25.894 25.919 25.944 25.969 25.994 26.019 26.044 26.069 26.094  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA