Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (25.219-25.243)


  1.      idealitéta  -e ž (ẹ̑) 1. filoz. kar je, obstaja kot ideja, predstava: odmik iz realnosti k idealiteti; idealiteta in realiteta 2. knjiž. določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka: pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj; idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta ♪
  2.      idealizácija  -e ž (á) 1. glagolnik od idealizirati: idealizacija kmečkega življenja 2. kar je idealizirano: osladna, pesniška idealizacija; glavni junak romana je zelo zmedena idealizacija ♪
  3.      idealizátor  -ja m (ȃ) kdor idealizira: idealizatorji kmečkega življenja ♪
  4.      idealízem  -zma m (ȋ) 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem ◊ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo ♪
  5.      idéja  -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje ∙ ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje ◊ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti ♪
  6.      idéjnost  -i ž (ẹ̑) 1. lastnost, značilnost idejnega: idejnost literature / v tem delu se čuti pomanjkanje idejnosti 2. sistem idej, izražen v delovanju družbene ustanove ali organizacije: revolucionarna idejnost stranke / poudariti idejnost pri pouku / idejnost vzgoje ♪
  7.      idéjnovsebínski  -a -o prid. (ẹ̑-ȋ) nanašajoč se na idejno vsebino: idejnovsebinski elementi literarnega dela ♪
  8.      ideografíja  -e ž (ȋ) arheol. pisava, sestavljena iz ideogramov, podobopis: raziskovati ideografijo ♪
  9.      ideográm  -a m (ȃ) arheol. grafično znamenje, ki navadno v obliki risbe ponazarja pojem kot celoto: pisava, sestavljena iz ideogramov / kitajski ideogrami; pren., ekspr. motiv slepcev postane slikarju ideogram človeškega iskanja ♪
  10.      ideológ  -a m (ọ̑) navadno s prilastkom predstavnik določene ideologije: ideolog socialne demokracije / ideolog delavskega gibanja / različni politični ideologi // knjiž. idejni utemeljitelj: ideolog kritičnega realizma 19. stoletja ♪
  11.      ideologíja  -e ž (ȋ) navadno s prilastkom sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti: marksistična ideologija; ideologija buržoazije, kapitalizma; ideologija delavskega razreda / rasna ideologija // tak sistem kot vodilo za politično, družbeno delovanje: ideologija narodne osvoboditve, revolucije; ideologija samoupravljanja / ideologija napredne inteligence ♪
  12.      ideologizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. usklajevati, utemeljevati kaj z določeno ideologijo: ideologizirati svoje interese / malomeščani vse preveč ideologizirajo izrekajo sodbe s stališča določene ideologije ideologizíran -a -o: izraziti misel v ideologizirani obliki ♪
  13.      ideolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ideologijo: ideološka osnova dela; ideološka oznaka / močen ideološki vpliv; ideološka angažiranost; ideološka usmerjenost pouka; ideološko-politična vzgoja / ideološki boj; idejni in ideološki konflikt / ideološki predstavnik smeri; ideološki vodja ideolog ideolóško prisl.: ideološko trdni delavci ♪
  14.      idíla  -e ž (ȋ) 1. lit. lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile; vaška idila; iron. hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili; preživljal je čudovito ljubezensko idilo ljubezen / idila kmečkega življenja idiličnost 3. navadno s prilastkom stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost: zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta idiličnost ◊ muz. manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče ♪
  15.      idíličnost  -i ž (í) lastnost, značilnost idiličnega: idiličnost gorske pokrajine / opisoval je idiličnost kmečkega življenja ♪
  16.      idílik  -a m (í) lit. kdor piše idile: dramatik in idilik ● ekspr. ta človek je sentimentalen idilik ljubi, občuduje, kar je idilično ♪
  17.      idílika  -e ž (í) knjiž. idiličnost: lepota in idilika alpskega sveta / v svojih delih poudarja predvsem idiliko kmečkega življenja ♪
  18.      idióm  -a m (ọ̑) 1. lingv. (stalna) besedna zveza, fraza, značilna za določen jezik ali narečje: idiome je težko prevesti 2. knjiž., redko jezik, govor: pisatelj je izoblikoval svoj literarni idiom ♪
  19.      idiosinkrazíja  -e ž (ȋ) med. prirojena preobčutljivost organizma za določene snovi: idiosinkrazija na jagode, za beljak; pren., knjiž. popadla ga je idiosinkrazija zoper njegov obraz ♪
  20.      idiót  -a m (ọ̑) 1. med. najhujše duševno nerazvit človek: otrok je ostal idiot vse življenje 2. pog., slabš. omejen, neumen človek: bogve kateri idiot je to rekel; ta človek je čisto navaden idiot / kot psovka ali misliš, idiot, da se kdo meni zate ♪
  21.      idiotízem  -zma m (ȋ) 1. pog., slabš. omejeno, neumno dejanje ali ravnanje: to je popoln idiotizem / poklicni idiotizem 2. med. idiotija ♪
  22.      idiótka  -e ž (ọ̑) 1. med. najhujše duševno nerazvita ženska: idioti in idiotke 2. pog., slabš. omejena, neumna ženska ♪
  23.      idiótski  -a -o prid. (ọ̑) 1. med. najhujše duševno nerazvit: idiotski otrok / idiotski smeh 2. pog., slabš. omejen, neumen: preklinjal je njegovega idiotskega prijatelja / idiotsko vprašanje idiótsko prisl.: idiotsko govoriti ♪
  24.      idiótstvo  -a s (ọ̑) knjiž. stanje idiotskega človeka: otrokovo idiotstvo se kaže na obrazu // pog., slabš. omejeno, neumno dejanje ali ravnanje: to je popolno idiotstvo ♪
  25.      idól  -a m (ọ̑) 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih kip, podoba, ki predstavlja kak ideal, božanstvo: leseni idoli; glinast ženski idol / častiti idole 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: ta človek je bil idol generacij; biti idol mladine, množice / spoznati idole novega časa / knjiž. on je idol njenega srca zelo ga obožuje, je zaljubljena vanj 3. nav. mn., redko najvišji vzor, ideal: idolov ni poznal; rušil je stare idole / njegov idol je denar ♪

   25.094 25.119 25.144 25.169 25.194 25.219 25.244 25.269 25.294 25.319  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA