Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (2.476-2.500)


  1.      dotíčen  -čna -o prid. (ȋ) redko dotikalen: dotična ploskev ♪
  2.      dotikálen  -lna -o prid. (ȃ) ki se dotika: dotikalna ploskev ◊ agr. dotikalni insekticid insekticid, ki deluje ob dotiku; geom. dotikalni stožec stožec, katerega premice tvorilke so tangente dane ploskve; dotikalna ravnina ♪
  3.      dotóčen  -čna -o prid. (ọ̑) ki se uporablja za dotok: dotočni žleb; dotočna cev ♪
  4.      doúmen  -mna -o prid. (ú ū) zastar. doumljiv, razumljiv: to je popolnoma doumno ♪
  5.      dovajálen  -lna -o prid. (ȃ) ki se uporablja za dovajanje: skopati je bilo treba še dovajalne kanale ♦ teh. dovajalni jermen ♪
  6.      dovlačílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se uporablja za vlačenje do kam: dovlačilna steza ♪
  7.      dovóden  -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na dovod: dovodni kabel, kanal; dovodna cev, žica / dovodna smer ♪
  8.      dovolílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se kaj dovoli: dovolilno pismo ♪
  9.      dovolítven  -a -o (ȋ) pridevnik od dovolitev: dovolitvena odločba ♪
  10.      dovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor; vsega ima v dovoljni meri; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen ♪
  11.      dovoljênje  -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
  12.      dovóljenost  -i ž (ọ́) lastnost dovoljenega: dovoljenost pritožbe, ugovora ♪
  13.      dovóljšen  -šna -o prid. (ọ̑) knjiž. zadosten: to je bil dovoljšen razlog za spopad; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli; v ljudeh je našel dovoljšno oporo ♪
  14.      dovózen  in dovôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) navadno v zvezi s cesta, pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto ♪
  15.      dovŕšen  -šna -o prid. (ȓ) lingv. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: (končno) dovršni glagol; dovršni sedanji čas ♪
  16.      dovršênost  -i ž (é) lastnost, značilnost dovršenega: težko čakajo na dovršenost razprave / tehnična dovršenost stroja; dovršenost prevoda bralca zelo pritegne / doseči dovršenost; svojo vlogo je odigral z veliko dovršenostjo ♪
  17.      dovtípen  -pna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic ♪
  18.      dovzéten  -tna -o prid., dovzétnejši (ẹ́ ẹ̄) navadno v zvezi z za 1. sposoben dojemati, občutiti: dovzeten za glasbo, za lepoto, za šale / za kritiko je malo dovzeten; dovzeten za vzgojne ukrepe / te besede so se globoko vtisnile v njegovo dovzetno srce / star. dovzeten učenec bister, nadarjen 2. nagnjen k čemu, občutljiv: ti otroci so nenavadno dovzetni za bolezen / nekatera mesta na koži so bolj dovzetna za mraz ♪
  19.      doyên  tudi doajên -a [doajen] m (ȇ) knjiž. najstarejši član skupine, zbora, zlasti diplomatskega: veleposlanik je kot doyen diplomatov pozdravil predsednika; doyen ljubljanske Drame ♪
  20.      dozdéven  -vna -o prid. (ẹ̄) o katerem se nejasno sklepa, misli, da je: otrokov dozdevni oče; prijeli so dozdevnega tatu; ustrašil se je dozdevnih zasledovalcev; dozdevne ovire; dozdevna smrt ♪
  21.      dózen  -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na doza1: dozni pokrov / dozna vtičnica; dozno stikalo ♪
  22.      dózičen  -čna -o prid. (ọ̄) v zvezi dozična ključavnica ključavnica, ki se odpira z navadnim ključem s stopničasto brado ♪
  23.      dozíren  -rna -o prid. (ȋ) teh. ki dozira: dozirni stroj; dozirne in mešalne naprave ♪
  24.      doznáven  -vna -o prid. (á ā) star. zaznaven, opazen: dihanje je bilo komaj doznavno ♪
  25.      dozorênje  -a s (é) glagolnik od dozoreti: dozorenje koruze ♪

   2.351 2.376 2.401 2.426 2.451 2.476 2.501 2.526 2.551 2.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA