Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (22.451-22.475)


  1.      dvókalíčnica  -e ž (ọ̑-ȋ) nav. mn., bot. rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista: enokaličnice in dvokaličnice ♪
  2.      dvókápnica  -e ž (ọ̑-ȃ) arhit. streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode: za kmečko hišo je najbolj primerna dvokapnica ♪
  3.      dvókís  -a m (ọ̑-ȋ) kem. spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika; dioksid: ogljikov, žveplov dvokis ♪
  4.      dvókoló  -ésa s (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑) knjiž. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon; kolo: voziti se z dvokolesom; razprodaja najdenih dvokoles / motorno dvokolo motorno kolo, motor ♪
  5.      dvókolónski  -a -o prid. (ọ̑-ọ̑) tisk. postavljen v dveh kolonah, stolpcih: dvokolonski stavek / na prvi strani je jubilantova dvokolonska slika slika v širini dveh kolon, stolpcev ♪
  6.      dvókótnik  -a m (ọ̑-ọ̑) geom., v zvezi sferni dvokotnik del površja krogle, omejen z dvema vélikima polkrožnicama ♪
  7.      dvókrílec  -lca m (ọ̑-ȋ) 1. aer. dvokrilnik: športni dvokrilec 2. nav. mn., zool. žuželke z enim parom zakrnelih kril, Diptera ♪
  8.      dvólastníški  -a -o prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na dvolastnike ali dvolastništvo: dvolastniške pravice; dvolastniško dovoljenje za prehod čez mejo / dvolastniško posestvo ♪
  9.      dvólétnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice ♪
  10.      dvolíčnež  -a m (ȋ) ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži ♪
  11.      dvolíčnik  -a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki ♪
  12.      dvolíčništvo  -a s (ȋ) dvolíčnost: bil je nepriljubljen zaradi svojega dvoličništva ♪
  13.      dvolík  -a -o prid. (ȋ ȋ) 1. knjiž. ki ima dve obliki: jezik ima veliko dvolikih besed 2. redko dvolíčen: dvoliki ljudje ♪
  14.      dvólítrski  -a -o prid. (ọ̑-í) ki drži dva litra: dvolitrska steklenica ♪
  15.      dvolómec  -mca m (ọ̑) min. brezbarven, prozoren kristal kalcita ♪
  16.      dvolóžek  -žka m (ọ̑) muz. melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona ♪
  17.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  18.      dvómetráš  -a m (ọ̑-á) žarg., šport. približno dva metra visok igralec, navadno pri košarki: v reprezentanci so skoraj sami dvometraši ♪
  19.      dvomíseln  -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. dvoumen, dvosmiseln: rad je uporabljal dvomiselne izraze // dvopomenski: dvomiselne besede ♪
  20.      dvomíselnost  -i [sǝl] ž (ȋ) knjiž. dvoumnost, dvosmiselnost: dvomiselnost politikove izjave // dvopomenskost: dvomiselnost besede ♪
  21.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
  22.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  23.      dvomljívec  -vca m (ȋ) kdor dvomi: dvomljivci so umolknili pred argumenti; prepričal je še zadnje dvomljivce / verski dvomljivec / v globini duše je bil dvomljivec ♪
  24.      dvomljívka  -e ž (ȋ) ženska, ki dvomi: nezaupljiva dvomljivka ♪
  25.      dvomljívost  -i ž (í) lastnost dvomljivega: dvomljivost njegove odločitve se je s tem še povečala / znamenja moralne dvomljivosti ♪

   22.326 22.351 22.376 22.401 22.426 22.451 22.476 22.501 22.526 22.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA