Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (21.469-21.493)


  1.      diverzíja  -e ž (ȋ) vojaška uničevalna akcija na sovražnikovem ozemlju: glavno taktično sredstvo sta bili takrat zaseda in diverzija; diverzantska trojka je izvedla diverzijo; pren. ideološke, politične diverzije // voj. samostojna vojaška akcija, ki ima namen odvrniti sovražnikovo pozornost od glavnega bojišča: izvesti diverzijo z izkrcavanjem na atlantski obali ♪
  2.      dividírati  -am nedov. in dov. (ȋ) mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja; deliti: dividirati tisoč s pet ♪
  3.      divíz  -a m (ȋ) tisk. grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed; vezaj ♪
  4.      divizíja  -e ž (ȋ) vojaška enota iz več polkov raznih rodov vojske: formirati divizijo; oklopna, pehotna divizija; poveljnik divizije; štab divizije ♪
  5.      divizíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na divizijo: divizijski general / divizijska artilerija; divizijsko poveljstvo ♪
  6.      divizión  -a m (ọ̑) voj. enota iz dveh do štirih baterij ali eskadronov: konjeniški, topniški divizion ♪
  7.      divjáčina  tudi divjačína -e ž (ā; í) 1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino; vse dneve stika za divjačino; past za divjačino // ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino 2. meso teh živali: pripraviti divjačino; specialitete iz divjačine 3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke ♪
  8.      divjáčka  -e ž (ȃ) ženska oblika od divjaček ♪
  9.      divjád  -i ž (ȃ) divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: divjad je letos povzročila veliko škodo; v teh gozdovih je dosti divjadi; loviti divjad ♦ lov. dlakasta, pernata divjad; prehodna divjad ki ne živi stalno v istem lovišču; zaščitena divjad ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti; vsakoletni odstrel divjadi // ena taka žival: večkrat je prinesel kako divjad iz gozda; ujeti divjad v past ♪
  10.      divják  -a m (á) 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo // ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu ♪
  11.      divjáka  -e ž (á) samoraslo, necepljeno drevo, navadno češnja: cepiti divjako; češnja divjaka / zrele divjake so zelo dobre ♪
  12.      divjákinja  -e ž (á) 1. slabš. ženska, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: prej prijazna ženska se je spremenila v divjakinjo 2. pripadnica divjega plemena ♪
  13.      divjákovec  -vca m (á) bot. rastlina z velikimi rumenimi cveti v koških, Doronicum: velikocvetni divjakovec ♪
  14.      divjánje  -a s (ȃ) glagolnik od divjati: težko je prenašala njegovo divjanje; divjanje otrok / divjanje sovražnikovih čet / divjanje morja / divjanje cen ♪
  15.      divjáštvo  -a s (ȃ) slabš. divjaško početje ali dejanje: kar počne, je pravo divjaštvo; divjaštva tujih vojakov // lastnost divjega, divjaškega človeka: drži se ga še divjaštvo in surovost ◊ zgod. divjaštvo po Morganu in Engelsu prva stopnja v razvoju človeške družbe ♪
  16.      divjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela // ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo divjajóč -a -e: divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival ♪
  17.      dívji  -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič ● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah ◊ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo ∙ ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi ♪
  18.      divjína  -e ž (í) 1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina; v okolici je še dosti divjine; iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje / vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine 2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak: ne bodi taka divjina 3. star. divjad, divjačina: loviti divjino / okusna divjina ♪
  19.      dívjost  in divjóst -i ž (í; ọ̑) 1. lastnost, značilnost divjega: divjost konj / udomačena žival ne more povsem zatajiti svoje divjosti / moti me njegova divjost in surovost 2. redko nenaseljen, nekultiviran svet; divjina: v taki divjosti ni maral živeti ♪
  20.      dívnjak  -a m (ȋ) zastar. park, vrt: pustite, ljubi oča, me, da v divnjak grem sprehajat se (F. Prešeren) ♪
  21.      díxieland  -a [diksilend] m (ȋ) muz. stil v jazzu po prvi svetovni vojni, ki posnema in modernizira neworleanški jazz: mojster dixielanda; neskl. pril.: dixieland ansambel; dixieland stil ♪
  22.      dizel  -zla tudi diesel -sla [dízl] m (ȋ) strojn. motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo plinsko olje: delovanje dizla; neskl. pril.: dizel generator dizel s prigrajenim (električnim) generatorjem; dizel lokomotiva; dizel-električna lokomotiva lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh; uvesti dizel-električno vleko / dizel motor dizel ♪
  23.      dláčica  -e ž (á) 1. manjšalnica od dlaka: po roki so ji rasle svetle dlačice; dlačice v nosu / gosenice s štrlečimi dlačicami 2. nav. mn., bot. enoceličen ali večceličen izrastek rastlinske povrhnjice: listi tobaka so porasli z dlačicami; hmelj se oprijemlje s plezalnimi dlačicami; koreninske dlačice koreninski laski ♪
  24.      dláka  -e ž (á) nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake; puliti si dlake; med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti; kot kletvica pasja dlaka, tega ti ne verjamem // ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja; naježiti dlako; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša; zimska dlaka ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ♪
  25.      dlákast  -a -o prid. (á) nanašajoč se na dlako: dlakasta koža; dlakaste živali / dlakasti čopič; dlakasta klobučevina / dlakaste koreninice ♪

   21.344 21.369 21.394 21.419 21.444 21.469 21.494 21.519 21.544 21.569  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA