Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (21.276-21.300)


  1.      dignitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž. 1. dostojanstvenost, častitljivost: njegova digniteta 2. cerkveni dostojanstvenik ♪
  2.      digresíja  -e ž (ȋ) knjiž. odmik od glavnega, bistvenega, odstopanje: lirske digresije v tem delu izzvenijo včasih satirično; številne digresije so zgradbi romana v škodo ♪
  3.      díh  -a m (ȋ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov // dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico // knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa ● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič ♪
  4.      dihálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak ♪
  5.      dihálo  -a s (á) nav. mn. dihalni organ: dihala in prebavila; dihala vretenčarjev; bolezen dihal ♪
  6.      díhanje  -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage ◊ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča ♪
  7.      díhati  -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
  8.      dihljáj  -a m (ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo ∙ ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj ♪
  9.      díhnik  -a m (ȋ) bot. rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in drobnimi cveti, Sisymbrium: nežnolistni dihnik ♪
  10.      díhniti  -em dov. (í ȋ) 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame ∙ ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril // preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo ♪
  11.      dihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) star. 1. težko dihati, sopsti: dihtel je od težke poti; dihti ko kovaški meh 2. zelo želeti, hrepeneti: ljudje so dihteli po takih zgodbah ♪
  12.      dihtív  -a -o prid. (ȋ í) star. hrepeneč, poželjiv: dihtiv pogled / dihtiv po slavi ♪
  13.      dijáček  -čka m (á) manjšalnica od dijak: takrat je bil dvanajstleten dijaček; dijaček novinec ♪
  14.      diják  -a m (á) učenec srednje šole: šolo obiskuje tisoč dijakov; priden, slab, vzoren dijak; dijak odličnjak; dijak klasične gimnazije; dijak tretjega razreda / zastar. vseučiliški dijak študent ♪
  15.      dijákinja  -e ž (á) učenka srednje šole: marljiva dijakinja; dijakinja četrtega razreda ♪
  16.      dijakovánje  -a s (ȃ) knjiž. dijaško življenje: z veseljem se je spominjal svojega dijakovanja ♪
  17.      dijáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na dijake: dijaški časopis; dijaško društvo; spominjati se dijaških let; dijaško življenje / dijaški žargon / stanovati v dijaškem domu; knjiga je iz dijaške knjižnice; dijaško stojišče stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom ◊ gled. abonma dijaški popoldanski; šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja ♪
  18.      díka  -e ž (í) zastar. 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike ♪
  19.      díkcija  -e ž (í) 1. način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka: naša gledališka dikcija temelji na osrednjem govoru; ima dognano, lepo dikcijo; monotona dikcija 2. način izražanja, podajanja, slog: dikcija njegovih pesmi postaja vznesena; novi prijemi v dikciji in kompoziciji romana / omenjene ikone se po stilni dikciji že približujejo romanskemu občutju ♦ jur. dikcija zakona ne dopušča dvoma ♪
  20.      dikcionár  -ja m (á) zastar. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar ♪
  21.      diktafón  -a m (ọ̑) teh. električna priprava za zapisovanje in reprodukcijo govorjenih besed: narekovati v diktafon ♪
  22.      diktát  -a m (ȃ) 1. govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis; narek: pisati po diktatu; vaš diktat je prehiter / za šolsko nalogo so pisali diktat 2. predlog, ki ga mora drugi obvezno sprejeti: vsiljevati diktat; mirovni diktat zmagovalcev / ekspr. literarno delo je zanj notranji diktat // ukazovanje, pritisk: upreti se brezdušnemu diktatu; smo nasprotniki kakršnegakoli diktata od zunaj / publ. slediti modnemu diktatu okusu, smeri ♪
  23.      diktátor  -ja m (ȃ) kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: atentat na diktatorja / vojaški diktator // ekspr. oblasten, samovoljen človek: v svoji družini je pravi diktator ● publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode ◊ zgod. nosilec neomejene oblasti v starem Rimu, voljen v izrednih primerih za šest mesecev ♪
  24.      diktátorica  -e ž (ȃ) ženska oblika od diktator ♪
  25.      diktátorka  -e ž (ȃ) ženska oblika od diktator ♪

   21.151 21.176 21.201 21.226 21.251 21.276 21.301 21.326 21.351 21.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA