Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (21.201-21.225)



  1.      dežévje  -a [dǝž] s (ẹ̑) dolgo časa trajajoč ali ponavljajoč se dež: jesensko deževje; monsunsko deževje; ob deževjih se suhe struge spremenijo v hudournike / deževja so izprala in odnesla zemljo
  2.      dežévnat  -a -o [dǝž] prid. (ẹ̑) deževen: deževnato jesensko vreme
  3.      dežévnica  -e [dǝž] ž (ẹ̄) 1. voda, zbrana, prestrežena ob dežju: prati v deževnici; po poti je tekla kalna deževnica / naloviti, nabrati deževnico 2. star. deževnik: na trnek je nataknil deževnico
  4.      dežévnik  -a [dǝž] m (ẹ̄) 1. črvu podobna členasta žival, ki živi v zemlji in ob dežju prileze na dan: po razmočeni poti lezejo deževniki 2. nav. mn., zool. vodne ptice golobje velikosti, ki imajo samo po tri prste na nogah, Charadriidae: z mrakom se je dvignila jata deževnikov in odletela v tople kraje
  5.      dežévnost  -i [dǝž] ž (ẹ́) značilnost deževnega: deževnost jeseni
  6.      dežníca  -e [dǝž] ž (í) voda, zbrana, prestrežena ob dežju; deževnica: prati, zalivati z dežnico; dežnica in snežnica ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica
  7.      dežníček  -čka [dǝž] m () manjšalnica od dežnik: lep, moderen dežniček ni pri taki plohi nič zalegel ♦ bot. apneni dežniček v plitvem morju rastoča zelena alga z gobi podobnim klobukom na tankem peclju, Acetabularia mediterranea
  8.      dežník  -a [dǝž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik; ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik; svilen dežnik; stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik ◊ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera
  9.      dežníkarica  -e [dǝž] ž () ženska oblika od dežnikar: dežnikarica je odprla še eno popravljalnico ◊ bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu, Macrolepiota
  10.      dežníkast  -a -o [dǝž] prid. (í) podoben dežniku: dežnikast klobuk pri gobah
  11.      dežúrati  -am nedov. () opravljati službo v času, ko drugi ne delajo: zaradi gostov dežurajo tudi med prazniki / taborniki so dežurali v izmenah / reševalna ekipa je dežurala vso noč
  12.      dežúrna  -e ž, dežúrnih () ženska, ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: nočna dežurna je zjutraj predala delo
  13.      dežúrstvo  -a s () služba dežurnega: med prazniki so uvedli dežurstvo; zamenjati koga pri dežurstvu; izredno dežurstvo / razpored dežurstev
  14.      di...  ali dí... in di... prvi del zloženk () nanašajoč se na število dve: dihibrid, dimorfizem; dibrometilen, dimetilamin, dinitrofenol
  15.      día...  prvi del zloženk () nanašajoč se na diapozitiv: diafilm, diaobjektiv
  16.      diabáz  -a m () petr. drobnozrnata temno zelena predornina
  17.      diabétes  -a m (ẹ̑) med. bolezen, pri kateri se zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov čezmerno poveča količina sladkorja v krvi, sladkorna bolezen: sredstva proti diabetesu
  18.      diabétik  -a m (ẹ́) kdor ima sladkorno bolezen: zdravljenje diabetikov; kruh za diabetike
  19.      diábolo  -a m () 1. svinčen naboj za zračno puško: škatlica diabolov 2. nekdaj otroška igra, pri kateri se meče v zrak vreteno v obliki dvojnega stožca in spet lovi na napeto vrvico: igrati diabolo; neskl. pril.: diabolo kroglice
  20.      diadém  -a m (ẹ̑) dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek: cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč; diadem z diamanti // temu podoben ženski nakit: v laseh se ji lesketa diadem; bleščeč diadem ji obkroža čelo
  21.      diadóh  -a m (ọ̑) nav. mn., zgod. vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo: boji diadohov; pren. Heglovi diadohi
  22.      diafán  -a -o prid. () knjiž., redko prosojen: ta snov je diafana
  23.      diagnosticíranje  -a s () glagolnik od diagnosticirati: diagnosticiranje srčnih bolezni, otrokovih motenj
  24.      diagnosticírati  -am dov. in nedov. () med. ugotoviti in določiti bolezen: diagnosticirati sladkorno bolezen, vnetje želodca; diagnosticirati tuberkulozo pri živini s tuberkulinskim preizkusom
  25.      diagnóstik  -a m (ọ́) med., navadno s prilastkom kdor ugotovi in določi bolezen: dober, slab diagnostik; primarij je izkušen diagnostik // aparat za ugotavljanje in določanje bolezni: elektronski diagnostik

   21.076 21.101 21.126 21.151 21.176 21.201 21.226 21.251 21.276 21.301  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA