Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (20.844-20.868)


  1.      dekapírati  -am nedov. in dov. (ȋ) metal. čistiti oksidno plast s kovine z luženjem: pred barvanjem se pločevina dekapira dekapíran -a -o: dekapirana pločevina ♪
  2.      dekarbonizácija  -e ž (á) metal. odstranitev, odvzem ogljika iz jekel in zlitin; razogljičenje: dekarbonizacija spojin ♪
  3.      dékla  -e ž (ẹ́) stalno najeta ženska na kmetiji za pomoč pri gospodinjskih in kmečkih delih: imajo deklo in hlapca; šla je (služit) za deklo k bogati hiši / kravja dekla ki skrbi za krave; velika dekla ki vodi druge dekle na kmetiji ● ekspr. bila je vsem za deklo vsem je morala streči, pomagati; star. božja dekla smrt ♪
  4.      deklamácija  -e ž (á) 1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove deklamacije; politična deklamacija ♪
  5.      deklamatóričnost  -i ž (ọ́) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: njegovi poeziji so očitali deklamatoričnost ♪
  6.      deklamátorka  -e ž (ȃ) ženska, ki deklamira: odlična deklamatorka ♪
  7.      deklamátorstvo  -a s (ȃ) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: ustavni zakon naj bo brez puhlega političnega deklamatorstva / patetično in privzdignjeno deklamatorstvo našega igralca ♪
  8.      deklamírati  -am nedov. (ȋ) 1. umetniško podajati (pesniški) tekst na pamet: učenec je zelo lepo deklamiral; deklamirati pesem, verze; deklamirati na proslavi / ekspr. tako zna, da kar deklamira 2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: deklamirati o pravici ♪
  9.      deklamovánka  -e ž (á) knjiž. pesem, namenjena za deklamiranje: deklamovanka in hejslovanska budnica ♪
  10.      deklamováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. deklamirati: deklamovati pesem / deklamuje o vzvišenih nalogah človeka ♪
  11.      deklarácija  -e ž (á) 1. javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju: objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo / deklaracija o enakopravnosti / podpisati deklaracijo // ekspr. izjava, razglas sploh: pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti; za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu 2. navedba podatkov o pošiljki: deklaracija pošiljke ◊ ekon. carinska deklaracija pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; zgod. majska ali majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski ♪
  12.      deklaránt  -a m (ā á) kdor poda, predloži deklaracijo: podpisani deklaranti / carinski deklarant uslužbenec v podjetju, ki sestavlja carinske deklaracije ♪
  13.      deklarírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. javno izraziti, razglasiti: deklarirati človekove pravice; stranka je deklarirala svoj program in nazor // ekspr. izjaviti, razglasiti sploh: s temi besedami je deklariral svojo maščevalnost 2. navesti podatke o pošiljki: deklarirati tovor na ladji deklarírati se knjiž. izraziti naklonjenost čemu, opredeliti se: kongres se je deklariral za mir in koeksistenco deklaríran -a -o: deklarirana samoodločba ♪
  14.      deklasácija  -e ž (á) prehod iz določenega družbenega razreda v nižji razred: družbena deklasacija ♪
  15.      deklasíranost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost deklasiranega: družbena deklasiranost intelektualcev ♪
  16.      deklasírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) preiti iz določenega družbenega razreda v nižji razred: obubožano plemstvo se je deklasiralo deklasírati trg. postaviti v nižji kakovostni razred: kontrolor je meso te vrste deklasiral deklasíran -a -o: deklasiran intelektualec; seznam deklasiranega blaga; ekspr. deklasirano dekle moralno propadlo ♪
  17.      deklè  -éta s, im. ed. tudi ž, tož. ed. tudi dekléta (ȅ ẹ́) 1. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena: na vasi so se zbrali fantje in dekleta; razvila se je, zrasla je v lepo dekle; mlado, preprosto, veselo dekle; kmečko dekle; dekle, zrelo za možitev // ekspr. neporočena ženska sploh: je še dekle; staro dekle 2. doraščajoča oseba ženskega spola: dekleta so v šoli mirnejša kot fantje // pog. hči: mati je dekle bolj razvajala kot fanta; imajo več deklet; skrbela je za vzgojo svojih deklet 3. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta: ima dekle; predstavil je svoje dekle 4. nav. mn., pog., ekspr. ženska sploh: pri nas so v službi sama imenitna dekleta / kot nagovor kako je, dekleta 5. s prilastkom vlačuga, prostitutka: druži se z lahkimi, poceni dekleti; pocestno dekle / dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv ♪
  18.      deklétce  -a s (ẹ̑) 1. drobna, majhna deklica: pred izložbo je stalo suhljato dekletce in navdušeno opazovalo igrače; v naročju je držala dekletce s svetlimi laski 2. ekspr. dekle: njegova nevesta je plašno, rahlo dekletce ♪
  19.      déklica  -e ž (ẹ́) 1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice; zgubila se je štiriletna deklica; drobna deklica s črnimi kitkami; prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri / včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki 2. ekspr. dekle: rad je dvoril prikupnim deklicam; odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba ◊ etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki ♪
  20.      deklìč  -íča m (ȉ í) ekspr. dekle: bila je tak deklič, da se je vsak rad ozrl za njo; neugnan, živahen deklič / kot nagovor no, deklič, kam greš / take ni, kot je moj deklič ♪
  21.      dekličevánje  -a s (ȃ) knjiž. udeleževanje v družabnem življenju deklet na vasi: mladi vdovi so očitali dekličevanje ♪
  22.      deklína  -e ž (í) 1. slabš. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: prizadeval si je spraviti deklino k pameti; le čakaj, deklina, to se ti bo še maščevalo 2. ekspr. krepko, postavno dekle: je taka deklina, da je vsakemu delu kos; zdrava kmečka deklina 3. nar. vzhodno dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: zbrale so se dekline iz vse vasi 4. s prilastkom vlačuga, prostitutka: javne, pocestne, vojaške dekline ♪
  23.      deklinácija  -e ž (á) 1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjatev: imenska, zaimenska deklinacija 2. fiz., navadno v zvezi z magneten odklon magnetne igle od smeri sever-jug: izmeriti deklinacijo; magnetna deklinacija znaša 15 stopinj / zahodna deklinacija ♪
  24.      deklinírati  -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjati: deklinirati samostalnik ♪
  25.      deklíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dekleta ali deklice: slišal se je smeh in veseli dekliški glasovi / dekliška leta / dekliški časopis; dekliška soba; dekliška šola / dekliški priimek priimek, ki ga ima ženska po starših deklíško prisl.: dekliško nežna polt ♪

   20.719 20.744 20.769 20.794 20.819 20.844 20.869 20.894 20.919 20.944  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA