Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (17.244-17.268)



  1.      žúpen  -pna -o prid. () župnijski: župna cerkev ♦ rel. župni upravitelj župnijski upravitelj
  2.      župníščen  -čna -o () pridevnik od župnišče: župniščna veža, vrata
  3.      žúren  -rna -o prid. (ū) zastar. hiter, uren: žurna hoja žúrno prisl.: žurno delati
  4.      žurnalístičen  -čna -o prid. (í) knjiž. časnikarski: imeti dolgoletno žurnalistično prakso / žurnalistični jezik, stil publicistični jezik, stil
  5.      žužélčen  -čna -o prid. (ẹ̑) redko žuželčji: žuželčna jajčeca
  6.      žvéčen  -čna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žvečenje: žvečna sposobnost / redko žvečni tobak tobak za žvečenjeanat. žvečne mišice žvečilne mišice
  7.      žvéčenje  -a s (ẹ́) glagolnik od žvečiti: med žvečenjem se hrana premeša s slino; dolgotrajno, temeljito žvečenje; žvečenje krhljev / tobak za žvečenje
  8.      žvečílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni tobak tobak za žvečenjeanat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust
  9.      žvekálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na žvečenje: žvekalna sposobnost zobovja / žvekalni organ organ za žvečenje, drobljenje hraneanat. žvekalne mišice žvečilne mišice
  10.      žvenčáti  -ím nedov., žvénči in žvênči; žvénčal in žvênčal (á í) redko zvenčati: orožje žvenči
  11.      žvènk  žvénka in žvênka m ( ẹ́, é) 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
  12.      žvènk  medm. () posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa
  13.      žvénkati  -am in žvênkati -am in žvenkáti -ám nedov. (ẹ̑; ; á ) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe žvenkajo ob sunkih vetra / ekspr. drobiž je žvenkal v skrinjico žvenketaje padal
  14.      žvénkelj  -klja m (ẹ́) nar. kembelj: zaslišati udarce žvenklja
  15.      žvenkèt  -éta m ( ẹ́) oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarec se je z žvenketom razbil; žvenket razbitega stekla // žvenketanje: iz sobe se je slišal žvenket kozarcev in pribora; v noč se je razlegal žvenket orožja in topot konj
  16.      žvenketánje  -a s () glagolnik od žvenketati: poslušati žvenketanje kovancev, kozarcev
  17.      žvenketáti  -ám tudi -éčem nedov., ẹ́) dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose so žvenketale; prazne steklenice so ob tresljajih žvenketale; streljali so, da so žvenketale šipe v oknih / koščki ledu so žvenketali po skalah žvenketajoč padali // povzročati ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: nestrpno je žvenketal z avtomobilskimi ključi; žvenketali so s kozarci in si nazdravljali ● ekspr. vedo, kje je treba žvenketati z denarjem kazati svojo premožnost; ekspr. žvenketati z orožjem groziti z vojno žvenketáje: kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo žvenketajóč -a -e: kovanci so žvenketajoč padli na tla; roko je imela polno žvenketajočih zapestnic
  18.      žvenkljánje  -a s () glagolnik od žvenkljati: slišali so žvenkljanje orožja / žvenkljanje kravjih zvoncev zvončkljanjeekspr. žvenkljanje z besedami izbrano, a vsebinsko prazno govorjenje
  19.      žvenkljáti  -ám nedov.) narahlo žvenketati: drobiž mu je pri hoji žvenkljal v žepu / kraguljčki so veselo žvenkljali zvončkljali žvenkljajóč -a -e: žvenkljajoči kovanci
  20.      žvénkniti  -em in žvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so žvenknile zaradi sunka // povzročiti oster, višji glas zlasti z udarcem, trkom s čim: žvenknil je z ostrogami / ekspr. žvenknila sta s kozarci trčila
  21.      žveplén  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žveplo: žvepleni prah; žveplene pare / žvepleno škropivo / žveplene toplice / žvepleni dež dež z žveplenimi snovmi / žveplena barva živo rumena barvafarm. žvepleni puder puder, ki vsebuje žveplov cvet in se uporablja pri kožnih izpuščajih; žvepleno milo milo, ki vsebuje žveplo v prahu in se uporablja pri kožnih boleznih; kem. žvepleni cvet s sublimacijo dobljeno žveplo v prahu; žveplena kislina žveplova kislina; min. žvepleni cvet žveplov cvet žvepléno prisl.: bluza žvepleno rumene barve
  22.      žvepleníca  -e ž (í) star. 1. voda, ki vsebuje žveplov vodik: kopati se v žveplenici // izvir take vode: ob žveplenicah se je razvilo zdravilišče 2. žveplenka: z žveplenico si prižigati cigareto
  23.      žveplenjáča  -e ž (á) bot., v zvezi navadna žveplenjača strupena goba z žvepleno rumenim klobukom in dolgim rumenim betom, Hypholoma fasciculare
  24.      žveplénka  -e ž (ẹ́) 1. nekdaj vžigalica, ki ima v vnetljivi glavici žveplo: krošnjar je prodajal trakove, šivanke in žveplenke 2. pog. vžigalica sploh: škatlica žveplenk
  25.      žvižgálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na žvižganje: žvižgalna tehnika / ekspr. razočarana publika se je oglasila s pravim žvižgalnim koncertom

   17.119 17.144 17.169 17.194 17.219 17.244 17.269 17.294 17.319 17.344  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA