Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (16.719-16.743) 
- zaušésen -sna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja za ušesom: zaušesni predel / zaušesne žleze pri krastači / zaušesni del držala pri očalih ♪
- zavaljênec -nca m (é) ekspr. valjasto debel človek: neroden zavaljenec ♪
- zavaljênost -i ž (é) ekspr. značilnost zavaljenega, debelega: kljub zavaljenosti je uren; zavaljenost trupa ♪
- zavaroválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavarovanje: zavarovalni pripomočki; zavarovalna vrv / zavarovalna dejavnost / zavarovalna pogodba / zavarovalni agent, zastopnik; zavarovalna doba čas trajanja zavarovanja in jamstva pri prostovoljnem zavarovanju; čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve, ki se upošteva pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju; zavarovalna polica listina s podatki o sklenjeni zavarovalni pogodbi; zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja ♦ jur. zavarovalni primer primer, glede na katerega se zavaruje; zavarovalna vsota vsota, ki jo ob sklenitvi zavarovanja določi zavarovalec in od nje plačuje zavarovalno premijo ♪
- zavéčen -čna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je za večno: zavečno dejanje / zavečni izobčenec ♪
- zavéden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zaveda svoje pripadnosti kaki skupnosti, nazoru in to tudi javno kaže, izraža: zaveden delavec, revolucionar; zaveden Slovenec; biti narodno, razredno, socialistično zaveden / po vojni je bil zelo zaveden socialistično zaveden; rodil se je v Trstu v zavedni družini narodno zavedni 2. knjiž. zavesten, hoten: zavedni gibi / zavedno prikrivanje, zamolčevanje česa ● star. če ne bi bil tako zavednega duha, se ne bi rešil prisebnega zavédno prisl.: zavedno delovati za kaj; simetrija oken je zavedno porušena ♪
- zavésen 1 -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zaveso: zavesni obroček; zavesno blago ♦ fot. zavesni zaklop zaklop z navadno kovinskima zavesicama ♪
- zavésen 2 -sna -o prid. (ẹ̑) navt., z zvezi zavesna ladja ladja, ki je z zadnjim delom preveč ugreznjena ♪
- zavésten -tna -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na zavest: občutki, misli in drugi zavestni pojavi / zavestni del duševnosti / človek je zavestno bitje // redko ki je pri zavesti, ki se zaveda: zavesten ranjenec; bolnik ni več zavesten 2. ki poteka, se naredi s sodelovanjem zavesti, volje: zavesten gib; zavestna kršitev, odločitev; zavestno dejanje, ravnanje; avtomatičen in zavesten / zavestno učenje 3. ki dela, ravna z jasno zavestjo, kaj hoče doseči: zavesten goljuf, saboter; zavesten graditelj miru // ki ima jasno zavest, kaj je in hoče to biti: zavesten ateist, Slovenec; zavesten pristaš kakega
nazora zavéstno prisl.: zavestno sodelovati, se upirati ♪
- zavéten -tna -o prid. (ẹ̑) 1. zavarovan pred vetrom: jagode v zavetni legi že dozorevajo; zavetno pristanišče 2. ekspr. ki daje zavetje: zavetna skala / zavetna domača vas ♪
- zavézen -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zavezo: zavezni dogovor / star. zavezne države zavezniške ♪
- zavíden -dna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. zavisten: zaviden človek / biti komu zaviden za uspeh / zaviden smeh; gledati koga z zavidnimi očmi 2. zelo dober, ugoden: imeti zaviden položaj // zelo velik, visok: zavidna stopnja razvoja zavídno prisl.: zavidno reči ♪
- zavijálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavijanje: zavijalni papir / zavijalni stroj ◊ avt. zavijalni pas prometni pas pred križiščem, v križišču za zavijanje; gozd. borova esasta zavijalna rja glivična bolezen, pri kateri se poganjki zlasti rdečega bora zvijajo v obliki črke S ♪
- zavirálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaviranje: raketa je opravila zaviralni manever / zaviralni vzvod; zaviralna naprava, raketa / zaviralna sila / publ. zaviralni momenti hitrejšega razvoja ♦ aer. zaviralno padalo padalo za dodatno zaviranje zlasti nekaterih reaktivnih letal, raketoplanov pri pristajanju; lit. zaviralni moment dogodek, ki za kratek čas odloži razplet ♪
- zavísen -sna -o prid. (í ȋ) zastar. odvisen: zaradi bolezni biti zavisen od domačih / uspeh je zavisen od delavnosti ♪
- zavísten -tna -o prid. (í ȋ) ki komu zavida: nevoščljiv in zavisten človek; biti zavisten komu / zavistni pogledi; ekspr. njegovo srce je zavistno zavístno prisl.: zavistno gledati, opazovati ♪
- zavlačeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zavlačevanje: zavlačevalna taktika / zavlačevalni nameni ♪
- zavóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zavod: zavodna delavnica / zavodno življenje ♪
- zavójen -jna -o prid. (ọ̑) ki je za zavijanje: zavojni stroški / zavojni papir ♪
- zavojeválen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. osvajalen: zavojevalni načrt; zavojevalna politika / zavojevalne vojne / zavojevalne čete ♪
- zavóren 1 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zavoro: zavorni pedal, vzvod / zavorne ploščice ploščice zavore, ki ob zaviranju neposredno pritiskajo na kolo, kolut; zavorna veriga veriga, s katero se zaradi zaviranja prepreči vrtenje kolesa voza ♦ avt. zavorni boben, drog, kolut, trak; zavorne čeljusti; zavorne luči luči na zadnji strani motornega vozila, ki se prižgejo ob pritisku na pedal zavore; strojn. zavorna tekočina hidravlično olje za delovanje hidravličnih zavor; teh. zavorno kolo kolo, na katerega obod pritisne zavorni element; žel. zavorna spojka ♪
- zavóren 2 -rna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni ♦ aer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila ♪
- zavóženec -nca m (ọ́) pog., ekspr. kdor pride, se spravi v slab, neugoden položaj: uspešneži in zavoženci ♪
- zavóženost -i ž (ọ́) pog., ekspr. stanje česa, kar je zaradi napačnega vodenja, delovanja v slabem, neugodnem položaju: zavoženost podjetja / zavoženost vojaškega položaja / zavedati se lastne zavoženosti ♪
- zavráten -tna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. ovraten: zavratna ruta 2. ki skrivaj naredi kaj slabega; zahrbten: zloben in zavraten človek / zavraten napad, umor 3. navidezno nenevaren: reka je polna zavratnih vrtincev / zavratna bolezen zavrátno prisl.: zavratno napasti koga ♪
16.594 16.619 16.644 16.669 16.694 16.719 16.744 16.769 16.794 16.819