Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (16.544-16.568) 
- zamorjênec -nca m (é) pog. kdor je zagrenjen, brez volje do življenja: obupanci in zamorjenci ♪
- zamorjênost -i ž (é) pog. stanje človeka, ki je zagrenjen, brez volje do življenja: njegova zamorjenost ni dolgo trajala / poezija, polna tragične zamorjenosti ♪
- zamračênost -i ž (é) lastnost, stanje zamračenega: zamračenost njegovega obraza ga je prestrašila / zamračenost zavesti ♪
- zamréniti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) zakriti, prekriti z mreno: meglice so zamrenile goro / solze so ji zamrenile oči zamréniti se postati zakrit, prekrit z mreno: vodna površina se je zamrenila / nebo se je zamrenilo z oblaki zamrénjen -a -o: zamrenjen ribnik ♪
- zamŕznjenje -a s (ȓ) glagolnik od zamrzniti: zamrznjenje potoka, ribnika / zamrznjenje mesa, zelenjave / začasno zamrznjenje plač / zamrznjenje odnosov med državama ♪
- zamŕznjenost -i ž (ȓ) značilnost zamrznjenega: zamrznjenost potoka / zamrznjenost sredstev ♪
- zamrzoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zamrzovanje: zamrzovalni postopek / zamrzovalna omara, skrinja omari, skrinji podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi ♦ agr. zamrzovalni predor prostor v obliki predora za zamrzovanje živil, zlasti mesa ♪
- zamúden 1 -dna -o prid., zamúdnejši (ú ū) 1. za katerega se porabi veliko časa: zamuden opravek; zamudna preiskava; priprava te jedi je zamudna; zamudno delo, obiranje 2. redko ki porabi za kako pot ali delo razmeroma dosti časa; počasen: zamuden delavec; voli so zamudne živali zamúdno prisl.: reka se je zamudno vijugala med skalami / v povedno-prislovni rabi: zamudno je, če moraš vsako stvar iskati; pelji jo okrog jezera, če ti ni preveč zamudno ∙ star. sonce je vsako jutro zamudneje lezlo izza obzorja pozneje ♪
- zamúden 2 -dna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na zamudo ali zamujanje: zamudni čas ♦ fin. zamudne obresti obresti, ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti ♪
- zánčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zanko: zančna velikost ♦ obrt. zančni vbod vbod za obšivanje robov, pri katerem se z nitjo naredi zanka; tekst. zančna osnova osnova, ki v frotirnih tkaninah tvori zanke ♪
- zanemárjenec -nca m (ȃ) ekspr. zanemarjen človek: očitati komu, da je zanemarjenec ♪
- zanemárjenje -a s (ā) glagolnik od zanemariti: zanemarjenje kake dolžnosti, naloge / zanemarjenje gostov / zanemarjenje pravil ♪
- zanemárjenost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost zanemarjenega: vzroki duhovne, kulturne zanemarjenosti; vzgojna zanemarjenost mladine / motila jih je fantova zanemarjenost; zanemarjenost stanovanja ♪
- zanesênec -nca m (é) kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: bil je pošten človek in zanesenec; redki zanesenci so takrat razmišljali o gradnji raket / verski zanesenec ♪
- zanesenják -a m (á) kdor se zaneseno zavzema, navdušuje za kaj in tako tudi dela: v gradu so zanesenjaki uredili muzej; bil je zanesenjak z zelo naprednimi nazori; čustven, fanatičen, romantičen zanesenjak / gledališki, planinski, športni, tehnični zanesenjak ♪
- zanesenjáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na zanesenjake ali zanesenjaštvo: zanesenjaški človek / zanesenjaški optimizem; naše razprave so bile preveč zanesenjaške / radi so se spominjali tistih zanesenjaških časov časov velikega navdušenja, poleta, idealizma zanesenjáško prisl.: zanesenjaško potegovati se za kaj; zanesenjaško razpoložen romantik ♪
- zanesenjáštvo -a s (ȃ) lastnost zanesenjaškega človeka: kljub dozdevnemu zanesenjaštvu je zelo trezno in jasno mislil; romantično zanesenjaštvo / knjiž. delati kaj brez zanesenjaštva premišljeno, umirjeno; brez poleta, vneme ♪
- zanesênost -i ž (é) stanje zanesenega človeka: v njenem ravnanju je bilo veliko zanesenosti / čustvena, domoljubna, glasbena, ljubezenska, mladostna, romantična zanesenost / gledati kaj s tiho zanesenostjo / govoril je s preroško zanesenostjo preroškim zanosom ♪
- zaničeválen -lna -o prid. (ȃ) ki izraža zaničevanje: zaničevalen nasmešek, pogled / zaničevalna beseda / dajati zaničevalna imena zaničeválno prisl.: zaničevalno govoriti o čem; zaničevalno pogledati koga ♪
- zanikálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. nikalen, negativen: zanikalen odgovor / zanikalna kritika odklonilna zanikálno prisl.: zanikalno odgovoriti na vprašanje ♪
- zanikoválen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki izraža, vsebuje zanikanje, odklanjanje: pesnikov zanikovalni odnos do življenja / zanikovalna kretnja ♪
- zanóhten -tna -o prid. (ọ̑) ki je, se nahaja za nohtom: zanohtna umazanija ♪
- zanôsen -sna -o prid., zanôsnejši (ó ō) ki je v stanju močne čustvene vznemirjenosti zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: zanosen govornik; biti zanosen // ki vsebuje, izraža tako čustveno vznemirjenost: zanosne besede; z zanosno kretnjo je pokazal proti domu / dekletova zanosna drža ponosna zanôsno prisl.: zanosno govoriti, vzklikati ♪
- zanóžen -žna -o prid. (ọ̄) šport., v zvezi zanožna stoja stoja, pri kateri ima telovadec eno nogo iztegnjeno nazaj in se z njo s prsti dotika tal ♪
- zanožênje -a s (é) glagolnik od zanožiti: prednoženje in zanoženje ♪
16.419 16.444 16.469 16.494 16.519 16.544 16.569 16.594 16.619 16.644