Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (16.401-16.425)


  1.      zádnjičen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zadnjico: zadnjična mišica / zadnjična odprtina ♦ med. zadnjična lega ploda v maternici lega z zadnjico naprej ♪
  2.      zadolžênec  -nca [u̯ž] m (é) kdor je zadolžen: zadolženci niso mogli vrniti dolgov ♪
  3.      zadolžênje  -a [u̯ž] s (é) 1. star. zadolženost: vedel je za sosedovo zadolženje 2. zastar. krivda, greh: zavedati se svojega zadolženja ♪
  4.      zadolžênost  -i [u̯ž] ž (é) stanje zadolženega človeka: zadolženost kmetov / zadolženost gospodarstva / zadolženost se manjša, veča dolg, dolgovi ♪
  5.      zadôsten  -tna -o prid. (ó) ki ustreza, zadošča a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega ♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena zadôstno prisl.: zadostno utemeljena trditev ∙ knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno ♪
  6.      zadostílen  -lna -o prid. (ȋ) star. s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev: zadostilno dejanje ♦ rel. zadostilna molitev ♪
  7.      zadoščênje  -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
  8.      zadoščênost  -i ž (é) knjiž. zadovoljenost: čutiti zadoščenost; duševna, telesna zadoščenost ♪
  9.      zadovóljen  -jna -o prid., zadovóljnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami: prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev; zadovoljen je bil, da se je kar smehljal; zadovoljen se je vrnil domov; rad vidi svoje goste zadovoljne; vidno, ekspr. v dno srca zadovoljen / iron. si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita; evfem. nisem najbolj zadovoljen nisem zadovoljen // ki je večkrat, navadno v takem stanju: vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka; od malega je miren in zadovoljen // ki izraža, kaže tako stanje: zadovoljen obraz / zadovoljno življenje 2. v povedni rabi ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: gospodar je z najetimi delavci zadovoljen; biti zadovoljen s samim seboj; zadovoljen sem, da tega nisem storil / biti z malim zadovoljen 3. zastar. vesel: zadovoljen je bil srečnega izida / kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti ni hotel iti ● ekspr. te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne zanje tako zalivanje ni primerno; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni zadovóljno prisl.: zadovoljno si meti roke; zadovoljno se smehljati; zadovoljno spregovoriti, živeti ♪
  10.      zadovoljênost  -i ž (é) dejstvo, da je kdo zadovoljèn: duhovna in telesna zadovoljenost / spolna zadovoljenost ♪
  11.      zadréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki kaže zadrego: zadrežen človek; vstopil je ves zadrežen / zadrežni izgovori ♪
  12.      zadŕgnjenje  -a s (ŕ) glagolnik od zadrgniti: zadrgnjenje zanke / zadrgnjenje vreče ♪
  13.      zadrobencljáti  -ám [bǝn in ben] dov. (á ȃ) ekspr. stopiti s kratkimi, hitrimi koraki; zadrobiti: zadrobencljala je za njim in ga poklicala // narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: otrok je večkrat zaporedoma zadrobencljal ♪
  14.      zádružen  tudi zadrúžen -žna -o prid. (á; ȗ) nanašajoč se na zadrugo: zadružni član / zadružni dom; zadružna mlatilnica zádružno tudi zadrúžno prisl.: zadružno gospodariti ♪
  15.      zadŕžen  -žna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na zadržanje: zadržna pregrada ◊ jur. zadržna moč pravnega sredstva ♪
  16.      zadrževálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zadrževanje: zadrževalna naprava / taka usmeritev ima zadrževalen vpliv na gospodarstvo ♪
  17.      zadúšen 1 -šna -o prid. (ú ū) ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje: zadušen hlev, prostor / zadušna sopara; zadušno ozračje / zadušen dan; zadušna vročina / zadušen smrad zadušljiv / ekspr. zadušen tolmun brez dotoka sveže vode; pren. zadušno družbeno okolje zadúšno prisl.: zadušno vroč / v povedni rabi v rovu je postajalo zadušno ♪
  18.      zadúšen 2 -šna -o prid. (ȗ) v različnih religijah ki je za duše umrlih: zadušni obredi / zadušni denar ♪
  19.      zadušênec  -nca m (é) kdor se zaduši: zadušencu ni bilo več mogoče pomagati ♪
  20.      zaênkrat  tudi zaenkràt prisl. (é; ȁ) pog. zazdaj: zaenkrat imajo dovolj hrane / zaenkrat se še ni nič spremenilo / boš ostal tukaj? Zaenkrat ♪
  21.      zaêno  prisl. (é) zastar. hkrati, obenem: govorili so vsi zaeno / bila je pogumna in zaeno bistra // skupaj: zaeno z njima je prišlo več ljudi ♪
  22.      zaganjálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaganjanje: zaganjalna moč / zaganjalni motor; zaganjalna kljuka navadno pravokoten kos železa z ročico za zaganjanje glavnega motorja avtomobila; zaganjalna ročica ♪
  23.      zagáten 1 -tna -o prid. (á ā) ekspr. 1. težaven, neprijeten: zagaten položaj; živeti v zagatnih razmerah 2. neprijeten, zoprn: zagaten duh po hrani; zagaten okus, vonj / zagatno vino trpko 3. zadušljiv, težek: v sobi je zagaten zrak / soparno, zagatno vreme // neprijeten, moreč: zavladal je zagaten molk; zagatna tišina zagátno prisl.: zagatno je zaudarjalo po golobnjakih; zagatno dišeča bobrovina / v povedni rabi v sobi je bilo zagatno ♪
  24.      zagáten 2 -tna -o prid. (ȃ) star. s katerim se kaj zamaši, zapre: uporabljati volno kot zagatno gradivo ● star. zagaten prostor ozek, tesen; star. zagatna jed ki hitro nasiti, se upre ◊ grad. zagatna stena stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih ♪
  25.      zagláven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zaglavje: zaglavno besedilo ◊ anat. zaglavna kost zatilnica; jur. zaglavno sodstvo krvno sodstvo ♪

   16.276 16.301 16.326 16.351 16.376 16.401 16.426 16.451 16.476 16.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA