Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (16.394-16.418) 
- zádenjski -a -o [dǝn] prid. (ȃ) s hrbtom obrnjen v smeri gibanja: zadenjski skok; zadenjska hoja / zadenjska vožnja vzvratna vožnja zádenjsko tudi zádenjski prisl.: hoditi, umikati se zadenjsko; zadenjsko zapeljati na dvorišče ♪
- zadéven -vna -o prid. (ẹ́) 1. knjiž. ki se nanaša na določeno zadevo: pristransko razlagati zadevna dejstva 2. pisar. ki zadeva tisto, o čemer se govori, na kar se misli: navesti zadevne podatke / v zadevnih vprašanjih se obrnite na občino takih, teh / to ime se v zadevni literaturi pogosto omenja ustrezni ♪
- zadímljenje -a s (ȋ) glagolnik od zadimiti: zadimljenje prostora pri eksploziji ♪
- zadírčen -čna -o prid. (ȋ) ki z močnim, neprijetnim glasom izraža nezadovoljstvo, nesoglasje: nenadoma je postal razdražljiv in zadirčen / zadirčne besede / zadirčen glas zadírčno prisl.: zadirčno ga je zavrnil; njen glas je zvenel zadirčno ♪
- zádnjejezíčen -čna -o prid. (ȃ-ȋ) lingv. ki se tvori z zadnjim delom jezične ploskve: zadnjejezični samoglasnik ♪
- zádnjenavedèn -êna -o prid. (ȃ-ȅ ȃ-é) ki je zadnji naveden: zadnjenavedeni prosilec se natečaja ni udeležil ♪
- zádnjeuvrščèn -êna -o prid. (ȃ-ȅ ȃ-é) ki se uvrsti na zadnje mesto: zadnjeuvrščeno moštvo ♪
- zádnjičen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zadnjico: zadnjična mišica / zadnjična odprtina ♦ med. zadnjična lega ploda v maternici lega z zadnjico naprej ♪
- zadolžênec -nca [u̯ž] m (é) kdor je zadolžen: zadolženci niso mogli vrniti dolgov ♪
- zadolžênje -a [u̯ž] s (é) 1. star. zadolženost: vedel je za sosedovo zadolženje 2. zastar. krivda, greh: zavedati se svojega zadolženja ♪
- zadolžênost -i [u̯ž] ž (é) stanje zadolženega človeka: zadolženost kmetov / zadolženost gospodarstva / zadolženost se manjša, veča dolg, dolgovi ♪
- zadôsten -tna -o prid. (ó) ki ustreza, zadošča a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega / zadostna količina, mera b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega ♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena zadôstno prisl.: zadostno utemeljena trditev ∙ knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo
dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno ♪
- zadostílen -lna -o prid. (ȋ) star. s katerim se zadosti za storjeno krivico, povzročeno škodo, žalitev: zadostilno dejanje ♦ rel. zadostilna molitev ♪
- zadoščênje -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje; čutiti zadoščenje; imeti zadoščenje pri delu; zadoščenje zmagovalca; občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje; materialno, moralno zadoščenje; popolno, pravično zadoščenje /
dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev ● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo ♪
- zadoščênost -i ž (é) knjiž. zadovoljenost: čutiti zadoščenost; duševna, telesna zadoščenost ♪
- zadovóljen -jna -o prid., zadovóljnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se duševno ugodno počuti zaradi doživljanja svojega stanja kot dovolj skladnega z lastnimi potrebami, željami: prijetno je delati v družbi zadovoljnih sodelavcev; zadovoljen je bil, da se je kar smehljal; zadovoljen se je vrnil domov; rad vidi svoje goste zadovoljne; vidno, ekspr. v dno srca zadovoljen / iron. si zdaj zadovoljen, ko je šipa razbita; evfem. nisem najbolj zadovoljen nisem zadovoljen // ki je večkrat, navadno v takem stanju: vsi so ga poznali kot zadovoljnega človeka; od malega je miren in zadovoljen // ki izraža, kaže tako stanje: zadovoljen obraz / zadovoljno življenje 2. v
povedni rabi ki ima pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: gospodar je z najetimi delavci zadovoljen; biti zadovoljen s samim seboj; zadovoljen sem, da tega nisem storil / biti z malim zadovoljen 3. zastar. vesel: zadovoljen je bil srečnega izida / kljub prigovarjanju ni bil zadovoljen iti ni hotel iti ● ekspr. te rastline z jutranjim zalivanjem niso zadovoljne zanje tako zalivanje ni primerno; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni zadovóljno prisl.: zadovoljno si meti roke; zadovoljno se smehljati; zadovoljno spregovoriti, živeti ♪
- zadovoljênost -i ž (é) dejstvo, da je kdo zadovoljèn: duhovna in telesna zadovoljenost / spolna zadovoljenost ♪
- zadréžen -žna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki kaže zadrego: zadrežen človek; vstopil je ves zadrežen / zadrežni izgovori ♪
- zadŕgnjenje -a s (ŕ) glagolnik od zadrgniti: zadrgnjenje zanke / zadrgnjenje vreče ♪
- zadrobencljáti -ám [bǝn in ben] dov. (á ȃ) ekspr. stopiti s kratkimi, hitrimi koraki; zadrobiti: zadrobencljala je za njim in ga poklicala // narediti nekaj kratkih, hitrih korakov: otrok je večkrat zaporedoma zadrobencljal ♪
- zádružen tudi zadrúžen -žna -o prid. (á; ȗ) nanašajoč se na zadrugo: zadružni član / zadružni dom; zadružna mlatilnica zádružno tudi zadrúžno prisl.: zadružno gospodariti ♪
- zadŕžen -žna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na zadržanje: zadržna pregrada ◊ jur. zadržna moč pravnega sredstva ♪
- zadrževálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zadrževanje: zadrževalna naprava / taka usmeritev ima zadrževalen vpliv na gospodarstvo ♪
- zadúšen 1 -šna -o prid. (ú ū) ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje: zadušen hlev, prostor / zadušna sopara; zadušno ozračje / zadušen dan; zadušna vročina / zadušen smrad zadušljiv / ekspr. zadušen tolmun brez dotoka sveže vode; pren. zadušno družbeno okolje zadúšno prisl.: zadušno vroč / v povedni rabi v rovu je postajalo zadušno ♪
- zadúšen 2 -šna -o prid. (ȗ) v različnih religijah ki je za duše umrlih: zadušni obredi / zadušni denar ♪
16.269 16.294 16.319 16.344 16.369 16.394 16.419 16.444 16.469 16.494