Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (16.369-16.393) 
- zabójen -jna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zaboj: zabojna vsebina / zabojni odpirač ♪
- zabrazgotínjenje -a s (ȋ) glagolnik od zabrazgotiniti se: zabrazgotinjenje površine rane ♪
- zabrêdenec in zabredênec -nca m (ȇ; é) geogr. večja osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod; balvan: med zabredenci je rastlo robidovje ♪
- zabrenčáti -ím dov., zabrénči in zabrênči; zabrénčal in zabrênčal (á í) oglasiti se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha zabrenči / preh. tiho si je zabrenčal pesem mrmraje zapel // dati živalskemu brenčanju podoben glas: zvonec na vratih je zabrenčal ♪
- zabrénkati -am dov. (ẹ̑) s trzljaji zaigrati na glasbilo s strunami: zabrenkati veselo melodijo; zabrenkal je na kitaro in zapel / zabrenkati na strune ● ekspr. zabrenkati na čustveno struno poskusiti vplivati na čustva; reči, povedati čustveno; ekspr. zdaj bomo zabrenkali na druge strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; začeli bomo ravnati drugače; ekspr. zmeraj zna zabrenkati na pravo struno najti pravi način ♪
- zabrenketáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) redko zarožljati, zažvenketati: orožje je zabrenketalo ♪
- zabúbljenje -a s (ȗ) glagolnik od zabubiti se: po zabubljenju se ličinka spremeni v žuželko ♪
- zabúbljenost -i ž (ȗ) stanje zabubljenega: zabubljenost ličinke ● ekspr. provincialna zabubljenost ozkost, zaprtost ♪
- zacementírati -am dov. (ȋ) prekriti, zaliti s cementno malto: zacementirati razpoke / zacementirati gnojnično jamo zabetonirati // publ. narediti kaj čvrsto, trdno: zacementirati svoj položaj zacementíran -a -o: zacementirana mnenja, načela ♪
- zacvénkati -am in zacvênkati -am dov. (ẹ̑; ȇ) zacvenketati: kovanci so zacvenkali / zacvenkal je z drobižem ♪
- zacvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati kratke, zveneče, kovinske glasove: v žepu so mu zacvenketali kovanci // povzročiti kratke, zveneče, kovinske glasove: zacvenketati z drobižem ♪
- zacvenkljáti -ám dov. (á ȃ) zacvenketati: drobiž je zacvenkljal / zacvenkljati s kovanci ♪
- začásen -sna -o prid. (á) 1. ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje: začasna izguba spomina; začasne naloge; začasno prenehanje spopadov / začasni uspehi kratkotrajni // ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje na določenem mestu: začasni mejni prehodi; določiti začasno mejo; začasno postajališče / začasni prebivalci 2. namenjen za uporabo krajše časovno obdobje: urediti začasno bivališče; začasno zavetje / začasen izhod iz krize; začasna rešitev 3. ki je, obstaja, se pojavlja omejeno dolgo obdobje: biti v začasnem priporu; začasna uprava; začasna zaposlitev; skleniti začasno premirje / začasna vlada // ki je v veljavi, se uporablja omejeno dolgo obdobje: začasen ukrep; začasni sklepi; začasno potrdilo / začasna bilanca; začasna odstranitev delavca z delovnega mesta ◊ jur. začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine; šol. začasni učitelj nekdaj učitelj brez strokovnega izpita začásno prisl.: začasno se preseliti kam; začasno izključen telefon; biti začasno sprejet na delo ♪
- začêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na začelje: začelni deli vojske / začelni prizidki; začelna stena ♪
- začenčáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. z vsebinsko praznim govorjenjem nekoristno porabiti: začenčali smo tri ure začenčáti se zareči se, zagovoriti se: v pogovoru se začenčati; nepremišljeno se je začenčal ♪
- začénjanje -a s (ẹ̑) glagolnik od začenjati: pravočasno začenjanje del ♪
- začénjati -am nedov. (ẹ̑) 1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom; začenjati z zidavo / neustalj. predstave začenjajo ob osmih se začenjajo c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali 2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo:
začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija; gledališko sezono začenjajo z domačim delom začénjati se izraža začetek obstajanja česa a) glede na čas: začenja se nov delovni dan; zima se že začenja b) glede na prostor: polje se začenja na naši desni / krivulja se začenja v različnih točkah začenjajóč -a -e: začenjajoče se reforme ♪
- začépljenje -a s (ẹ̄) glagolnik od začepiti: začepljenje soda / začepljenje žile ♪
- začéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na začetek: a) začetni del postopka, preiskave; začetni pogovori državnikov / vrniti se na začetno stopnjo razvoja / začetno obdobje romantike / začetne priprave za gradnjo; začetna dela za pravopis; začetno šolanje / definirati začetne pojme teorije prve, osnovne; pridobiti začetna znanja s kakega področja osnovna, temeljna / začetni tečaj tečaj za pridobitev osnovnega znanja, vedenja o čem b) bat se vrne v začetni položaj; začetna in končna prostornina pri raztezanju / začetni znaki bolezni; začetna cena na dražbi c) začetni prizor drame; začetni takti skladbe / začetni del dopisa; začetna vrsta pletenja / začetni zlog; začetna črka imena / začetna in končna postaja žičnice ◊ gastr. začetna jed prva jed na menuju, ki
se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; geogr. začetni poldnevnik poldnevnik, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; ped. začetni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole; šport. začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis; teh. začetni robnik robnik (pri pisalnem stroju), s katerim se določi levi rob na listu začétno prisl.: začetno skicirati portretiranca ♦ lingv. začetno dovršni glagol glagol, ki izraža začetek dejanja ♪
- začímben -bna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na začimbo: začimbna mešanica / začimbna rastlina / začimbna snov ♪
- začínjenost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost začinjenega: primerna začinjenost jedi / ekspr. robata začinjenost srednjeveških zgodb ♪
- začúdenje -a s (ȗ) duševno stanje, ki je posledica nepričakovanega, nenavadnega dejstva, dogodka: na obrazu se mu kaže začudenje; začudenje ga obide, prevzame; hliniti, izražati začudenje; vzbujati začudenje; ekspr. okamneti, onemeti od začudenja; spravljati koga v začudenje; to ga navdaja z začudenjem; veliko začudenje / sprejeti kaj brez začudenja; na splošno začudenje tokrat ni zamudil; z začudenjem se sprašujemo, zakaj je vse to potrebno ♪
- začúdenost -i ž (ȗ) stanje začudenega človeka: ni znala prikriti začudenosti; otroška začudenost ♪
- zadávljenec -nca m (ȃ) kdor je zadavljen: videz zadavljenca ♪
- zadávljenje -a s (ā) glagolnik od zadaviti: na truplu ni znakov zadavljenja ♪
16.244 16.269 16.294 16.319 16.344 16.369 16.394 16.419 16.444 16.469