Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (15.601-15.625)



  1.      užáljenost  -i ž () stanje užaljenega človeka: užaljenost ga je minila; premagati, prikrivati užaljenost; molčati iz užaljenosti / povedati z užaljenostjo
  2.      užaloščênost  -i ž (é) stanje užaloščenega človeka: materina užaloščenost
  3.      užíten  -tna -o prid., užítnejši (í ) 1. primeren, uporaben za uživanje: užitni deli rastlin; meso galebov ni užitno; ta hrana, pijača je sicer že stara, vendar je še užitna / užitne in neužitne gobe; ostrige in druge užitne školjke; užiten in strupen 2. ekspr. dober, kvaliteten: kosilo je bilo še kar užitno / užiten roman ● ekspr. fant se ji je zdel lep, užiten prijeten; ekspr. ta film je še danes užiten vreden gledanjaagr. užitna zrelost zrelost, pri kateri so plodovi najboljši za uživanje; bot. užitni smrček; jur. užitna pravica uživalna pravica
  4.      užitkažêljen  -jna -o prid. (é ē) željen užitka, užitkov: užitkaželjen človek
  5.      uživálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na uživanje: uživalne navade / uživalna meja meja zemljišča, do katere sega uživanje; uživalna pravica na nacionaliziranem zemljišču ♦ zgod. uživalni lastnik v fevdalizmu imetnik pravice do uživanja določenega dohodka od nepremičnin
  6.      váben  -bna -o prid. (ā) 1. namenjen za vabo: vabne ribice, živali 2. zastar. vabljiv: senčnica z vabno klopco vábno prisl.: skozi okno je vabno sijalo sonce
  7.      vabílen  -lna -o prid. () s katerim se vabi: vabilno pismo / vabilni klici za živali
  8.      vábljenec  -nca m (á) kdor je kam vabljen: vabljenci so že zbrani; vabljenci na srečanje, svatbo
  9.      vábljenica  -e ž (á) nar. primorsko poševni odtočni jarek na gozdnih cestah; dražnik: delati vabljenice
  10.      vábljenik  -a m (á) lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali; vabnik: nastaviti vabljenika / umetni, živi vabljeniki // kletka s tako živaljo: ptič v vabljeniku se je žalostno oglašal
  11.      vábljenje  -a s (á) glagolnik od vabiti: vabljenje sorodnikov in prijateljev na svatbo / vabljenje na seje / vabljenje živali / vabljenje k maši
  12.      vádben  -a -o prid. () nanašajoč se na vadbo: vadbena ura / vadbeni prostori; vadbeno oblačilo / zgradba vadbenega letala
  13.      vádenje  -a s (á) glagolnik od vaditi: polurno, redno vadenje / vadenje skoka / vadenje živali v določeni spretnosti
  14.      vadózen  -zna -o prid. (ọ̑) geogr. ki je nad stalnim nivojem podtalnice: vadozna cona / vadozna voda
  15.      vagánten  -tna -o prid. () knjiž. potepuški, klateški: vagantni študenti
  16.      vaginálen  -lna -o prid. () anat. nožničen: vaginalni izločki
  17.      vájen  -a -o prid. () 1. ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben a) kako delo, dejanje opraviti brez težav: kuhanja, ukazovanja vajen človek; vajen je nastopati, pisati / kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije / vajen je konj; ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel / vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo / ekspr. vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti b) kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil / oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni c) sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen; vajena sta drug drugega // ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to še naprej: dela, kar je vajen od doma; on je vajen samostojno misliti // ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje: vajen je udobja; vajen je voziti se v avtomobilu // ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav: narediti z vajenim gibom; iti z vajenimi koraki 2. zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to stanje prenašati brez večjih težav: hrupa, mraza, naporov vajen človek; tropskega podnebja ni vajen / vajen je samote, trpljenja / biti vajen trdih besed vájeno prisl.: vajeno je šel po brvi; prim. vaditi
  18.      vájenček  -čka m () ekspr. manjšalnica od vajenec: vajenček je z mehom pihal v oglje; mojster in vajenčki / kleparski vajenček
  19.      vájenec  -nca m () do 1970 enec, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt: obrtnik, tovarna sprejme vajence; vajenci in mojstri / pekarski, steklarski, trgovski vajenec / pog. šel je za vajenca postal je vajenec
  20.      vájeniški  -a -o prid. () vajenski: vajeniška doba / vajeniška šola
  21.      vájenka  -e ž () do 1970 enka, ki se s praktičnim delom in strokovnim šolanjem usposablja za kak poklic, kako obrt: učna doba vajenke / frizerska, trgovska vajenka
  22.      vájenost  -i ž () lastnost, značilnost vajenega človeka: pri tem delu je potrebna vajenost in zdržljivost
  23.      vájenski  -a -o prid. () nanašajoč se na vajence: razstava vajenskih del / vajenska doba; vajensko spričevalo / vajenski dom; vajenska šola
  24.      vájeten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na vajeti: vajetni obročki / pri vpreženi živini: vajetni konj konj, ki ima nadete vajeti; vajetna stran leva stran; sam.: vajetni šepa
  25.      vakánten  -tna -o prid. () knjiž. nezaseden, prazen: zasesti vakantno katedro; vakantno službeno mesto

   15.476 15.501 15.526 15.551 15.576 15.601 15.626 15.651 15.676 15.701  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA