Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
EN (10.676-10.700)
- pravicoljúben -bna -o prid. (ú ū) ki ljubi pravico: pravicoljuben človek; odkritosrčen in pravicoljuben je / pravicoljubna odločnost koga ♪
- pravíčen -čna -o prid., pravíčnejši (ȋ) 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pravičen človek; do sosedov je pravičen; bila je pravična: vsem je dala primerno plačilo // ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli: pravičen kritik, sodnik, učitelj; pravičen in krivičen / biti filmu pravičen; pravičen do zgodovine 2. nav. ekspr. ki je v skladu z resnico, dejstvi ter moralnimi in drugimi priznanimi načeli, pravili: dobiti pravično odškodnino; ta kazen, ocena je pravična / graditi nov, pravičen svet; njihova
stvar je pravična; to ni pravično / obrambna vojna je pravična ● star. ob taki surovosti ga je popadla pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi pravíčno prisl.: pravično soditi, živeti; biti pravično kaznovan; sam.: pravičnega vsi spoštujejo; beseda, dejanje pravičnega; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati ♪
- pravílen -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) 1. ki je v skladu a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični ◊ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in
enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak pravílno 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905) 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja ♪
- právljičen -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na pravljica 1: pravljični motivi; pravljična fantastika / škratje, zmaji in druga pravljična bitja / pravljični svet / pravljična igra 2. ekspr. zelo lep, čudovit: doživeti pravljično noč v gozdu 3. ekspr. zelo velik: s tem teleskopom se vidi na pravljično razdaljo / plačati pravljično ceno zelo visoko, pretirano; pravljično bogastvo ● iskati pravljični zaklad zaklad, o katerem pripoveduje pravljica, izročilo; ekspr. ta zamisel je pravljična neuresničljiva právljično prisl.: pravljično bogat, lep; sam.: pravljično me v zgodbi nekoliko moti ♪
- pravnomôčen -čna -o prid. (ó) jur. ki ga ni mogoče več izpodbijati s pritožbo: pravnomočna odločba; sodba je postala pravnomočna ♪
- právnopolítičen -čna -o prid. (ā-í) nanašajoč se na državno ali samoupravno urejanje družbenega dogajanja: pravnopolitični ukrepi ♦ soc. pravnopolitična nadstavba del družbene nadstavbe, za katerega je značilno državno ali samoupravno urejanje družbenega dogajanja; prim. praven ♪
- pravočásen -sna -o prid. (á ā) ki je, se opravi a) v (prej) določenem času: pravočasen prihod; upoštevajo samo pravočasne reklamacije b) v času, ko še doseže svoj namen: pravočasno opozorilo na nevarnost pravočásno prisl.: pravočasno prihajati na delo; voznik je še pravočasno zavrl; pravočasno obveščen ♪
- pravokóten -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki oblikuje pravi kot: ogli hiše so pravokotni; pravokotne stene ♦ geom. pravokotni paralelogram; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi; pravokotni trikotnik; pravokotna projekcija 2. ki ima obliko pravokotnika: imeti pravokoten izrez na obleki; pravokoten list papirja / pravokotna soba pravokótno prisl.: ulice se križajo pravokotno; premica leži pravokotno na ravnino; pravokotno prečkati ulico ♪
- pravoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je, nastopa v pravi meri: pravomerni ritem predstave // ki je v skladu z določenimi načeli, predpisi: pravomerno ravnanje pravomérno prisl.: pravomerno uporabljati odrska sredstva ♪
- pravomôčen -čna -o prid. (ó) jur. pravnomočen: pravomočna sodba; odločba je pravomočna ♪
- pravopísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pravopis: pravopisna napaka / pravopisni razvoj / pravopisne platnice ♪
- pravoréčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pravorečje: pravorečni problemi ♪
- pravosláven -vna -o prid. (á) nanašajoč se na pravoslavce ali pravoslavje: pravoslavni duhovnik / pravoslavna cerkev ♦ rel. pravoslavna vera krščanska vera, ki ne priznava papeža za vrhovnega poglavarja; sam.: katoličani in pravoslavni ♪
- pravoslóven -vna -o prid. (ọ̑) zastar. praven: pravoslovni študij / pravoslovna fakulteta ♪
- pravosóden -dna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na pravosodje: pravosodna dejavnost / pravosodni izpit ♪
- pravovárstven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pravno varstvo: pravovarstveni zahtevek ♪
- pravovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise: pravoveren katoličan, musliman; reformatorji in pravoverni protestanti / pravoverni nauki; pravoverne knjige; pren., ekspr. pravoverni ideologi ♪
- právšen -šna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ravno pravšna miza za risanje; soba je kar pravšna zanj; za igro nas je pravšno število // primeren, ustrezen sploh: on je pravšen človek za tako delo; oglasil se je v pravšnem trenutku; hotel je ravno pravšen za nas 2. knjiž. pravi, pravilen: pravšna smer; pravšen in napačen / to je edina pravšna razlaga // pravi, resničen: šolo je obiskal pravšen pisatelj / pravšnega veselja po tem dogodku seveda ni bilo več ● knjiž., ekspr. imej zmeraj pravšno mero bodi zmeraj zmeren, v ničemer ne pretiravaj; zastar. to niso pravšne stvari naravne, normalne právšni -a -o sam.: govoril sem z ravno pravšnim; pravšno je povedal ♪
- prázen -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste
so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka,
koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel
gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v
prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
- prázničen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na praznik: nastopilo je praznično jutro / praznične prireditve / praznični dnevi / praznična obleka; praznično kosilo / ekspr.: praznični mir; praznično razpoloženje ∙ ekspr. biti praznične volje veselo razpoložen práznično prisl.: praznično oblečen; praznično pogrnjena miza; sam.: pri tem so občutili nekaj prazničnega ♪
- praznílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na praznjenje: praznilna priprava / praznilni tok akumulatorja, kondenzatorja tok, ki ga daje akumulator, kondenzator pri praznjenju ♪
- práznjenje -a s (á) glagolnik od prazniti: praznjenje bazena; praznjenje silosov, skladišča, sodov / praznjenje akumulatorja ♦ strojn. gib bata, pri katerem bat potisne plin ali paro iz valja ♪
- praznôten -tna -o prid. (ó) ekspr. prazen: praznotne ulice / praznotno govorjenje / praznoten trud ♪
- praznovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki veruje v nenavadno, skrivnostno moč pojavov, stvari: praznoveren človek; biti, postati praznoveren / praznoverne navade ♪
- prážen -žna -o (ȃ) pridevnik od prag: pražna deska ♪
10.551 10.576 10.601 10.626 10.651 10.676 10.701 10.726 10.751 10.776