Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (10.226-10.250)


  1.      pólvolnén  -a -o [u̯v] prid. (ọ̑-ẹ̑) tekst. ki ima bombažno osnovo in volnen votek ali obratno: polvolnena tkanina / polvolneno krilo ♪
  2.      pólzatísnjen  -a -o [u̯z] prid. (ọ̑-ȋ) knjiž. napol zatisnjen: poslušal ga je s polzatisnjenimi očmi ♪
  3.      pólzavéden  -dna -o [u̯z] prid. (ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄) 1. ki se ga kdo popolnoma ne zaveda: neki notranji, polzavedni glas mu je šepetal, naj darilo vzame 2. ki ni popolnoma zavesten, hoten; polzavesten: polzaveden gib; polzavedna laž / dremavo, polzavedno stanje ♪
  4.      pólzavésten  -tna -o [u̯z] prid. (ọ̑-ẹ̄) 1. ki ni popolnoma pri zavesti: polzavesten bolnik; bil je že polzavesten, ko so ga našli / polzavestno stanje stanje, v katerem se osebek ne zaveda popolnoma 2. ki ni popolnoma zavesten, hoten: polzavestno dejanje; polzavestna laž, želja ∙ knjiž. v delu je prisotna polzavestna ideja o narodni samobitnosti ne popolnoma jasna, neizrazita ♪
  5.      pólzen  -zna -o [u̯z] prid. (ọ́) star. spolzek, drsen: polzna sluznica ♪
  6.      polzênje  -a [u̯z] s (é) glagolnik od polzeti: polzenje kapelj po steklu / gozd zadržuje polzenje plazu / polzenje časa ♪
  7.      pólžláhten  -tna -o [u̯ž] prid. (ọ̑-á) 1. agr. ki ni glede vseh lastnosti žlahten: polžlahtne jablane 2. knjiž., v zvezi polžlahtni kamen poldragi kamen ♪
  8.      pomáden  -dna -o (ȃ) pridevnik od pomada: pomadni lonček ♪
  9.      pomanjševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomanjševanje: pomanjševalno razmerje / pomanjševalne in povečevalne leče ♦ lingv. pomanjševalno obrazilo ♪
  10.      pomaránčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomarančo ali pomarančevec: pomarančni krhelj; pomarančna lupina / pomarančni nasadi / pomarančni jogurt, liker / pomarančni okus / pomarančna barva oranžna pomaránčno prisl.: pomarančno rumena barva ♪
  11.      pòmárčen  -čna -o prid. (ȍ-á ȍ-ā) knjiž. nanašajoč se na čas po marcu 1848 v Avstriji: pomarčne politične razmere ♪
  12.      pomehkúženec  -nca m (ȗ) pomehkužen človek: mestni pomehkuženci ♪
  13.      pomehkúženost  -i ž (ȗ) ekspr. lastnost pomehkuženega človeka: zaradi pomehkuženosti sprva ni zmogel težkega dela ♪
  14.      poméjen  -jna -o prid. (ẹ̄) knjiž., redko obmejen: pomejno mesto / pomejni prebivalci ♪
  15.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  16.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  17.      pomencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) krajši čas mencati: perilo mora še malo pomencati / pomencal je s prsti; zadovoljno si je pomencala roke / še vsa zaspana si je pomencala oči / ekspr. pomencal je z nogami in se obrnil proti vratom ∙ ekspr. v odgovor je nekaj pomencal nerazločno rekel ♪
  18.      pomendráti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pomendrati sadike; konji so pomendrali travo, žito / pomendrati gredo, polje / pomendrati na tleh ležeči klobuk / pomendrati s kopiti, nogami / pomendrati klasje v zemljo / ekspr. vrgel je sliko na tla in jo pomendral // ekspr. s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pomendrali so ga konji / bežeča množica je pomendrala več ljudi / tank, tovornjak jih je pomendral povozil 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: pomendrati ogenj 3. ekspr. brezobzirno pokoriti, uničiti: sam si in če jim boš ugovarjal, te bodo pomendrali / sovražnik je hotel pomendrati našo domovino / pomendrati svobodo 4. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pomendral je njeno ljubezen / pomendrati svoje ideale ● ekspr. pomendrati komu srce brezobzirno, hudo ga (čustveno) prizadeti pomendrán -a -o: kdor je ugovarjal, je bil pomendran; pomendrana greda ♪
  19.      pomének  -nka m (ẹ̑) prijazen, lahkoten pogovor: pomenek je hitro stekel; obrniti pomenek drugam; pomenek o vremenu / povabiti prijateljico na pomenek // star. pogovor sploh: po pomenku s predstojnikom je bil razburjen / imela sem resen pomenek ● star. pred leti je imel pomenke s sosedovo hčerjo, pa se je razdrlo je bil njen fant, zaročenec; brati zaupne pomenke časopisno rubriko o spolnih problemih, družinskih težavah ♪
  20.      pomeníšiti se  -im se dov. (í ȋ) knjiž. postati menih: odpovedal se je svetu in se pomenišil ♪
  21.      pomeníti  in poméniti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. imeti vsebino a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni ● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna ♪
  22.      pomeníti se  in poméniti se -im se dov. (ȋ ẹ́) izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: pomeniti se o pomembnih stvareh; prijateljsko sta se pomenila ● ekspr. če se nočete sporazumeti zlepa, se bomo pomenili na sodišču bomo zadevo uredili, rešili na sodišču; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; ekspr. če bi to prej vedel, bi se kaj hitro pomenila bi ga hitro zavrnil, odslovil ♪
  23.      poménjati  -am nedov. (ẹ́) star. pomeniti: križci pomenjajo njegove zmage, pike pa poraze / to kričanje pomenja, da so ga ujeli / nekdaj mi je ta človek veliko pomenjal ♪
  24.      pomenkovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pomenkovati: pomenkovanje med vožnjo; pomenkovanje v tujem jeziku / pomenkovanje je prepovedano ♪
  25.      pomenkováti se  -újem se nedov. (á ȗ) prijazno, lahkotno se pogovarjati: pomenkovati se o izletu; pomenkovati se s sosedo / star. pazi, kaj se pomenkuješ s sinom govoriš, se pogovarjaš pomenkujóč se -a -e: glasno pomenkujoč se, je šlo mimo nekaj kmetic ♪

   10.101 10.126 10.151 10.176 10.201 10.226 10.251 10.276 10.301 10.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA