Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

EN (10.126-10.150)



  1.      pólilegálen  -lna -o [o] prid. (ọ̑-) ki ni popolnoma ilegalen: polilegalna dejavnost
  2.      polimêren  -rna -o () pridevnik od polimer: struktura polimerne snovi
  3.      polimórfen  -fna -o prid. (ọ̑) 1. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: polimorfni pojavi 2. mat. ki ima več vrednosti, pomenov, mnogoličen: polimorfna funkcija ◊ min. polimorfna snov snov, ki nastopa v več kristalnih oblikah, mnogolična snov
  4.      pólinteligénca  -e [o] ž (ọ̑-ẹ̑) sloj polinteligentov, polinteligenti: v svojih romanih je prikazoval zlasti polinteligenco; nazori podeželske polinteligence
  5.      pólinteligènt  -ênta in -énta [o] m (ọ̑- ọ̑-é, ọ̑-ẹ́) kdor je z izobrazbo usposobljen za umsko manj zahtevno delo, polizobraženec: administratorke, nižji oficirji in drugi polinteligenti // ekspr. kdor je pomanjkljivo izobražen, premalo razgledan: ima sicer univerzo, vendar je kljub temu polinteligent
  6.      poliomielítičen  -čna -o (í) pridevnik od poliomielitis: poliomielitični virusi
  7.      polípen  -pna -o prid. () nanašajoč se na polipe: polipna oblika / polipni brst tvorba na telesu polipa, iz katere se razvije nov polip; polipna generacija nespolni rod ožigalkarjev
  8.      políren  -rna -o prid. () nanašajoč se na poliranje: polirni postopek / polirni stroj; polirna pasta mehko, mazavo brusilno sredstvo
  9.      polistirén  -a m (ẹ̑) kem. s polimerizacijo stirena nastala umetna snov, ki se uporablja zlasti za zvočno, toplotno in električno izolacijo
  10.      politéhničen  -čna -o prid. (ẹ́) knjiž., redko tehniški, tehničen: politehnični inštitut ♦ ped. politehnični princip povezovanje teoretičnega znanja s spoznavanjem osnov tehnike
  11.      polítičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programaekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politikogeogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi polítično prisl.: politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv
  12.      polítičnoteritoriálen  -lna -o prid. (í-) nanašajoč se na političnoupravno delitev državnega ozemlja: političnoteritorialna delitev / političnoteritorialna enota do 1963 družbenopolitična skupnost
  13.      polítičnoupráven  -vna -o prid. (í-á) nanašajoč se na politično upravo: političnoupravna delitev državnega ozemlja
  14.      polítičnovzgójen  -jna -o prid. (í-ọ̑) nanašajoč se na politično vzgojo: političnovzgojna načela / političnovzgojno delo
  15.      politonálen  -lna -o prid. () muz. pri katerem istočasno zvenijo različne tonalitete: politonalna glasba
  16.      polivalénten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. kem. ki lahko veže dva ali več atomov vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini; večvalenten: polivalenten element 2. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: polivalentna izkušenost / polivalentna izobrazba / ta beseda je polivalentna večpomenskamed. polivalentno cepivo cepivo proti različnim oblikam iste nalezljive bolezni ali proti več boleznim hkrati
  17.      polivinílen  -lna -o prid. () nanašajoč se na polivinil: polivinilna snov / polivinilna vrečka
  18.      polivinílkloríden  -dna -o (-) pridevnik od polivinilklorid: polivinilkloridna vlakna
  19.      pólizgovorjèn  -êna -o [o] prid. (ọ̑- ọ̑-é) ki ni v celoti izgovorjen: polizgovorjena beseda / ekspr. polizgovorjeno namigovanje prikrito
  20.      pólizobráženec  -nca [o] m (ọ̑-) kdor je z izobrazbo usposobljen za umsko manj zahtevno delo: ročni delavci in polizobraženci // ekspr. kdor je pomanjkljivo izobražen, premalo razgledan: polizobražence je lahko prepričati o vsem
  21.      pólizobráženost  -i [o] ž (ọ̑-) značilnost polizobraženega človeka: polizobraženost in izobraženost / ekspr. njegova polizobraženost je očitna pomanjkljiva izobraženost
  22.      pólizobráženstvo  -a [o] s (ọ̑-) sloj polizobražencev, polizobraženci: trgovci, nižje uradništvo in drugo polizobraženstvo
  23.      póljásen  -sna -o [j] prid. (ọ̑-á) ki ni popolnoma jasen: poljasno nebo / poljasno ozračje / slišati je bilo poljasne glasove / poljasno čustvo / dati poljasen odgovor póljásno prisl.: to je poljasno čutil že prej
  24.      poljúben  -bna -o prid. (ú ū) katerega lastnosti, značilnosti niso določene: naredi poljuben stavek; iks predstavlja poljubno število / knjiž.: z raketnim orožjem moremo zadeti poljubno točko na zemlji katerokoli, vsako; uporaba teh sredstev ni popolnoma poljubna je določenapubl. ne pridejo poljubni turisti, ampak predstavniki turističnih agencij navadnišport. poljubne in obvezne vaje poljúbno prisl.: to zdravilo se lahko jemlje poljubno; poljubno velika razdalja
  25.      poljúden  -dna -o prid. (ú ū) 1. podan tako, da ga lahko razumejo tudi preprosti, manj izobraženi ljudje: poljudno predavanje / knjiga na poljuden način opisuje razvoj življenja / ta razlaga je preveč poljudna preprosta / poljudna izdaja; poljudna raba besede raba besede pri velikem številu ljudi, ki ni v skladu s strokovnim poimenovanjem 2. zastar., navadno v povedni rabi splošno znan, poznan: take knjige bodo težko postale poljudne / kljub ostrim ukrepom je ostal med ljudmi poljuden priljubljen, popularen

   10.001 10.026 10.051 10.076 10.101 10.126 10.151 10.176 10.201 10.226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA