Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (75.809-75.833)


  1.      počákaj  -te medm. (ā) 1. izraža zahtevo po premisleku, pojasnitvi: počakaj, to pa ni tako 2. izraža grožnjo: počakajte, še žal vam bo ♪
  2.      počákati  -am dov., počákajte in počakájte; počákala in počakála (á ȃ) 1. ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: počakal ga je doma; počakati na avtobus; počakati pred hišo; po pouku se vsak dan počakata / kot vljudnostna fraza trenutek počakajte, prosim 2. ne storiti česa, računajoč, da se bo kaj zgodilo: počakal bo ugodne prilike, ugodno priliko; počakati na odgovor; počakaj, da doštudiraš, pa boš samostojen // ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: še malo počakam, potem pa moram iti; vlak je počakal, da so obvezali ranjence; počakati koga s kosilom; počakati z nakupom do konca meseca / kot opozorilo počakaj, da te počešem 3. pog. ostati dolgo uporaben, užiten: jabolka v tej kleti počakajo; mleko najbolje počaka v latvici ● ekspr. nič ne hiti, delo te bo počakalo nihče ga ne bo opravil namesto tebe; ekspr. bal se je, da ga bo kje počakal poiskal in mu kaj hudega, neprijetnega naredil; obljubila mu je, da ga bo počakala da se ne bo poročila z drugim; ekspr. obljubil mu je, da bo za denar počakal dal mu je odlog za plačilo; ekspr. nesreča jo je počakala na cesti se ji je zgodila ♪
  3.      počási  prisl. (ȃ) 1. izraža, da se za dejanje porabi razmeroma dosti časa: počasi študirati; megla se le počasi dviga / čas mineva zelo počasi // izraža, da se dejanje opravi z majhno hitrostjo: počasi govoriti; počasi in trudno stopati; prav počasi odpirati vrata 2. izraža, da se dejanje razvija po majhnih stopnjah: spomin ga počasi zapušča; počasi obogateti; vojne grozote so počasi pozabili / pokrajina se proti jugu počasi znižuje ● ekspr. počasi mi bo tvojega govorjenja zadosti izraža svarilo, grožnjo; ekspr. fant, le počasi izraža poziv k previdnosti, zadržanosti; preg. hiti počasi delaj hitro, vendar s premislekom; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica ◊ muz. počasi označba za hitrost izvajanja adagio ♪
  4.      počasníti  -ím in počásniti -im nedov. (ȋ í; ā) delati (bolj) počasno: vodne rastline počasnijo tok vode ♪
  5.      počásnost  -i ž (á) lastnost, značilnost počasnega: počasnost pri delu / počasnost hoje / delati kaj s slovesno počasnostjo ♪
  6.      počást  -i in -í ž (ȃ) zastar. 1. priznanje velike vrednosti ali veljave; čast: izkažite nam to počast; pesem v počast slavljenca 2. počastitev: počast pisateljeve obletnice ♪
  7.      počastíti  -ím dov., počástil (ȋ í) 1. izkazati komu čast, spoštovanje: počastiti pesnika; počastiti slavljence s kratko slovesnostjo; vsakogar je počastil z nagovorom / počastiti obletnico vstaje; počastiti spomin na padle // ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža odnos, kot ga določa samostalnik: počastiti koga s hvaležnostjo, naklonjenostjo, zaupanjem / počastili so ga z obiskom obiskali so ga 2. rel. izkazati čast z molitvami, obredi: počastiti Marijo počaščèn -êna -o: bil je počaščen s tem, da je smel nositi zastavo v sprevodu; čutiti se počaščenega / kot vljudnostna fraza zelo smo počaščeni, ker ste nas obiskali ♪
  8.      počáščati  -am nedov. (á) knjiž. večkrat počastiti: počaščati zaslužne može; počaščati z odlikovanji in priznanji ● knjiž., ekspr. z obiski ga počaščajo razne znamenite osebe obiskujejo ga ♪
  9.      počíkati  -am dov. (ȋ) z žvečenjem porabiti: počikati ostanek cigare ♪
  10.      počíniti  -em dov. (í ȋ) star. odpočiti se: izčrpan si, počiniti moraš ♪
  11.      počístiti  -im dov., počíščen (í ȋ) odstraniti umazanijo, prah: počistiti sobo; počistiti okrog hiše, po tleh / počistiti polito jed ● publ. vlada je počistila z vsemi demokratičnimi elementi jih odstranila s položaja ♪
  12.      póčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem // ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo ● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo póčiti se pog., ekspr. 1. sesti: počiti se v naslanjač 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce ∙ ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič ♪
  13.      počíti  počíjem tudi počíti se počíjem se dov., počìl tudi počìl se (í ȋ) odpočiti se, oddahniti se: zdaj lahko počijem, redko si počijem / počiti od dela, skrbi / njegova glava je počila na očetovih prsih ♪
  14.      počítničar  -ja m (ȋ) publ. 1. član Počitniške zveze: na osrednji proslavi sodelujejo tudi slovenski počitničarji 2. kdor preživlja počitnice, letni dopust (zunaj stalnega bivališča): odlok upošteva tudi počitničarje; mladi počitničarji na morju ♪
  15.      počítnikar  -ja m (ȋ) publ. 1. član Počitniške zveze: dom Počitniške zveze sprejema zlasti počitnikarje 2. kdor preživlja počitnice, letni dopust (zunaj stalnega bivališča): oddajati sobe počitnikarjem ♪
  16.      počitnikováti  -újem nedov. (á ȗ) publ. preživljati počitnice, letni dopust (zunaj stalnega bivališča): počitnikovati na morju, ob jezeru / hoditi počitnikovat v počitniško hišico ♪
  17.      počítniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na počitnice: a) počitniški meseci / počitniški tečaji tujih jezikov / (počitniška) kolonija zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine / Počitniška zveza množična organizacija za mladino, ki svojim članom omogoča cenejša potovanja, izlete, preživljanje počitnic ♦ šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja b) počitniški doživljaji / je ves počitniški brezskrben, vesel; počitniško razpoloženje / počitniški dom dom, ki omogoča cenejše preživljanje dopusta, počitnic zlasti članom določene delovne organizacije; počitniška hišica manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa počítniško prisl.: biti počitniško razpoložen ♪
  18.      počiválnica  -e ž (ȃ) knjiž., redko 1. soba za počivanje: oditi v počivalnico 2. počivalnik, zofa: ležati na počivalnici; v dvorani stojita okrašena počivalnica in prestol ♪
  19.      počiválnik  -a [drugi pomen u̯n in ln] m (ȃ) 1. kos pohištva za počivanje, počitek: sesti na počivalnik; oblazinjen, pleten počivalnik 2. kamen, prostor ob poti, na katerem se navadno počiva: vedel je za vsak počivalnik ob cesti ◊ arhit. stopniščni počivalnik večja ploskev med stopnicami ali na koncu stopnic; podest ♪
  20.      počiválo  -a s (á) redko počivalnik, počivališče: oddihovati se na počivalih ♪
  21.      počívati  -am nedov., tudi počivájte; tudi počivála (í) 1. navadno daljši čas ne opravljati kake dejavnosti zaradi telesne sprostitve, okrepitve: mi bomo delali, vi pa počivajte; pogosto je moral počivati; dolgo je počival, pa se še ni odpočil / navadno počivamo pri tem studencu / bolnik naj čimveč počiva // ekspr. spati, ležati: vsa družina je že počivala; šel je počivat v svoj kabinet; sladko počivati // vznes., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču počiva naš veliki pesnik / kot napis na nagrobniku tukaj počiva naš oče / v medmetni rabi, v krščanstvu, ob spominu na umrle naj počiva v miru 2. biti v stanju neaktivnosti: pozimi veliko rastlin počiva / pustiti izrabljeno zemljo dalj časa počivati je ne obdelovati / ekspr. delo je spet počivalo ♦ gastr. testo naj pol ure počiva iz napravljenega testa naj se naredi pecivo čez pol ure // ekspr. ne biti v delovnem stanju: stroji počivajo / zadnje čase mlin večkrat počiva ne obratuje 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, ležati: očetova glava je počivala na mehki blazini / njena roka je dolgo počivala v njegovi / mesto počiva na bregu / z oslabljenim pomenom na poljih počiva hladen mir 4. publ. temeljiti, sloneti: ta domneva počiva na dveh ugotovitvah; program vlade je počival na ekonomski doktrini ● ekspr. njegove oči najrajši počivajo na belih vrhovih najrajši jih gleda; knjiž., ekspr. počivati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; ekspr. tepli so ga, da so počivali nad njim zelo; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega počivajóč -a -e: počivajoč človek; počivajoče mlinsko kolo; mirno počivajoč ♪
  22.      počivkávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih čivkati: piščanci so v spanju rahlo počivkavali ♪
  23.      počofáti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. umazati, poškropiti: vso mizo je počofal s kremo počofán -a -o: z blatom počofan zid ♪
  24.      počoháti  -ám in počóhati -am dov. (á ȃ; ọ̑) 1. krajši čas čohati: vola je rahlo počohal po hrbtu; počohati psa za ušesi / nizko: z ostro brado ga je počohal po licu; počohati se po glavi 2. s čohalom očistiti; očohati: konja je moral še počohati ♪
  25.      počŕniti  -im in počrníti -ím dov., počŕnil (ŕ; ȋ í) 1. narediti kaj črno, temno: počrniti obrvi, trepalnice; počrniti si obraz s sajami / ekspr. mrak je počrnil dolino // ekspr. narediti kaj umazano: deževnica in blato sta kamen počrnila 2. knjiž. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga; očrniti: zelo so ga počrnili pri njej počŕnjen -a -o tudi počrnjèn -êna -o: počrnjene obrvi ♪

   75.684 75.709 75.734 75.759 75.784 75.809 75.834 75.859 75.884 75.909  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA