Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (73.859-73.883)


  1.      opráva  -e ž (ȃ) 1. raba peša kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen; viteška oprava / star. svilena oprava obleka, oblačilo // star., navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti; oprema: jamarska, padalska oprava; vojaška oprava / konjska oprava b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprava 2. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema: prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava; pisarniška, šolska oprava // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice 3. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka; oprava volitev ● zastar. namizna oprava krožniki, pribor; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav ♪
  2.      oprávica  -e ž (ȃ) star. delo, opravki: vsakdanja opravica ♪
  3.      oprávica  in ópravica -e ž (ȃ; ọ́) nar. vzhodno delo z živino: večerna opravica ♪
  4.      opravíčba  -e ž (ȋ) star. 1. opravičilo: napisati opravičbo / najti opravičbo za svoje ravnanje 2. opravičenje: doseči opravičbo; razlogi za opravičbo / opravičba obresti ♪
  5.      opravičílo  -a s (í) 1. izjava, navadno pismena, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti // kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok / publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost 2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo ♪
  6.      opravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪
  7.      opravičljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da opravičiti: opravičljiv izostanek; opravičljiva zamuda / opravičljiva pomota, radovednost / taki ukrepi so v danih razmerah opravičljivi / izostati brez opravičljivega vzroka zadostnega (za opravičilo) ♪
  8.      opravílnik  -a m (ȋ) zastar. 1. vodilna osebnost, funkcionar: državni opravilniki 2. poslovnik: držati se opravilnika ♪
  9.      opravílo  -a s (í) 1. kar kdo opravlja, dela: to opravilo ga veseli; zmotiti koga pri važnem opravilu; odgovorno, težko opravilo; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.: drobna opravila; pomladanska opravila v vinogradu / mn.: domača opravila; biti spreten za mehanična opravila 2. rel. verski obred, zlasti maša: opravilo je končano in ljudje se razhajajo; prihajati k opravilu; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo 3. nav. mn., star. opravek: opravila so ga zadržala; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila 4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje, funkcija: na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati; življenjska opravila v organizmu so prenehala; opravila možganov 5. knjiž., redko glagolnik od opraviti: opravilo naloge ● star. njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok naloga, dolžnost; star. spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom opravka; star. imam mnogo opravila dela; star. napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo da me bo lahko premagal; star. s tem si mi naložil težko opravilo nalogo ♪
  10.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  11.      oprávka  in ópravka -e ž (ȃ; ọ́) nar. vzhodno delo z živino: začeti z opravko ♪
  12.      oprávljati 1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 1. biti dejaven a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel ◊ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo ♪
  13.      oprávljati 2 -am nedov., tudi opravljájte; tudi opravljála (á) pripovedovati kaj resničnega, vendar slabega o kom: ženske ga opravljajo; opravljali so ga, kako je skop; opravljati in obrekovati ♪
  14.      opravljív  -a -o prid. (ȋ í) ki (rad) opravlja: opravljiva ženska / pog. tako pravijo opravljivi jeziki opravljivci ♪
  15.      opravljívka  -e ž (ȋ) ženska, ki (rada) opravlja: vaške opravljivke / ta novinarka je bila znana opravljivka ♪
  16.      opravljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost opravljivega človeka: ženska opravljivost ♪
  17.      oprávnik  -a m (ȃ) 1. redko upravnik: opravnik posestev 2. zastar. agent: opravnik zavarovalne družbe / borzni opravnik ● zastar. zbrali so se vsi opravniki društva funkcionarji ♪
  18.      opravnína  -e ž (ȋ) knjiž., redko provizija: dobiti pet odstotkov opravnine ♪
  19.      oprávništvo  -a s (ȃ) zastar. obveščevalni, poročevalski urad; agencija: revolucionarji so zasedli prostore opravništva ♪
  20.      oprážiti  -im dov. (á ȃ) 1. s praženjem doseči, da dobi živilo rjavo barvo: opražiti čebulo / opražiti kavo 2. narediti, da je kaj na površini pečeno; opeči: opražiti kose slanine / opražiti kruhove rezine oprážen -a -o: opražene kruhove rezine; čebula še ni opražena ♪
  21.      opŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) lov. dati psa, več psov na povodec: oprčil je psa in ga odpeljal proti gozdu ♪
  22.      opŕh  -a m (ȓ) 1. agr. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh: siv oprh ♦ min. tanka rahla prevleka, ki nastane na oglju pri praženju rudnine 2. redko izpuščaj, mozolj: oprh kot zunanje znamenje bolezni ♪
  23.      opŕhati  -am dov. (r̄) 1. umiti s prho: mati je oprhala otroka; oprhati se z vročo vodo; oprhala se je in se preoblekla // z razpršeno tekočino zmočiti, ovlažiti: oprhati rastlino; oprhati se po prsih; oprhati si obraz / kadar je kihnil, je oprhal vse okoli sebe 2. z rahlim udarjanjem odstraniti s česa: oprhati drobtine s krila; oprhati si sneg / oprhati si suknjič opŕhan -a -o: biti obrit in oprhan ♪
  24.      oprhávati  -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa: oprhavati prah s suknje / drug drugemu oprhavata obleko ♪
  25.      oprhljív  -a -o prid. (ȋ í) star., v zvezi s trta ki se (rad) osipa: trte so letos oprhljive ♪

   73.734 73.759 73.784 73.809 73.834 73.859 73.884 73.909 73.934 73.959  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA