Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
E (72.559-72.583) 
- ocvírkov -a -o prid. (ȋ) ki vsebuje ocvirke: ocvirkov kruh; ocvirkov nadev / ocvirkova mast; ocvirkova potica potica z ocvirkovim nadevom ♪
- ocvírkovica -e ž (ȋ) nar. ocvirkova potica: speči ocvirkovico ♪
- ocvírkovka -e ž (ȋ) ocvirkova potica: za pustni torek je spekla ocvirkovko ♪
- ôča -a in -e m (ó) nav. im. ed., star. oče: svojega oča moraš ubogati; dragi oča / kot nagovor oča, odkod pa ste / stari oča in vnuk stari oče, ded ♪
- očák -a m (á) 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki ● zastar. oglejski očak patriarh ♪
- očakováti -újem nedov. (á ȗ) nar. čakati, pričakovati: gremo, da nas ne bodo očakovali; očakovati koga pred hišo; ves večer ga je očakoval / fant je očakoval neprijetnosti ♪
- očákovski -a -o prid. (á) ekspr. tak kot pri očakih: očakovsko dostojanstvo / imel je očakovsko brado dolgo in sivo očákovsko prisl.: živi očakovsko preprosto ♪
- očála očál s mn. (ȃ) priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala; očala za gledanje od blizu; očala za kratkovidnost; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal / črna očala s temno obarvanimi stekli; sončna očala; zaščitna očala; etui za očala; okvir za očala; pren. življenje gleda skozi rožnata očala; svet vidi skozi svoja očala ● bere še brez očal dobro vidi ◊ teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali ♪
- očálar -ja m (ȃ) 1. ekspr. kdor nosi očala: v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini; očalarjev je vedno več; suh, velik očalar 2. redko optik: z receptom je odšel k očalarju ♪
- očálast -a -o prid. (ȃ) po obliki podoben očalom: okrog oči je imel očalaste podplutbe / ekspr. sodnik je bil debel in očalast z očali ♪
- očáli očál m mn. (ȃ) nav. tož., pog. očala: snel je očale in ga pogledal / kupil si je sončne očale ♪
- očáranost -i ž (ȃ) stanje očaranega človeka: nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti / poslušalci so kar onemeli od očaranosti / očaranost nad lepoto pokrajine ♪
- očárati -am dov. (ȃ) nav. ekspr. vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: igralec je očaral občinstvo; razstavljene slike so vse očarale; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost očáran -a -o: bil je očaran od lepote; gledala ga je vsa očarana ♪
- očarljív -a -o prid., očarljívejši (ȋ í) nav. ekspr. ki vzbuja pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: očarljiva deklica; ni več mlada, je pa še vedno očarljiva / uprla je vanj svoje očarljive oči / očarljiv pogled, smehljaj / zazvenela je lahkotna, očarljiva melodija očarljívo prisl.: očarljivo se nasmehniti ♪
- očarljívka -e ž (ȋ) ekspr. očarljiva ženska: prava očarljivka je ♪
- očarljívost -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost očarljivega človeka: prevzeli sta ga njena ljubkost in očarljivost / milina in očarljivost njenega glasu ♪
- očarováti -újem nedov. (á ȗ) vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: dekle očaruje s svojo lepoto in milino; narava ga vedno znova očaruje; te pesmi očarujejo vsakogar očarujóč -a -e: očarujoč glas, pogled; očarujoče dekle; prisl.: na sprejemu je bila očarujoče lepa ♪
- očáški -a -o prid. (á) ekspr. tak kot pri očakih: očaške navade ♪
- ôči -ja m (ȏ) ljubk. ata, oče: oči je doma; mamica in oči ♪
- óčim -a m (ọ̄) materin drugi mož v razmerju do njenih otrok iz prejšnjega zakona: otrok ima očima; strog očim ∙ ekspr. svet mi je očim ljudje so do mene neprijazni, sovražni ♪
- ôčin -a -o prid. (ō) zastar. očetov: očine besede so jo zbodle / že kot otrok je odšla iz očine hiše iz rojstne hiše, od doma ♪
- očína -e ž (í) zastar. domovina: izdal je svojo očino // dedna posest po očetu: očine noče prodati ♪
- očípkati -am dov. (ȋ) knjiž. obšiti, okrasiti s čipkami: očipkati robce očípkan -a -o: očipkana bluza, srajca ♪
- očístiti -im dov. (í ȋ) 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti ● star. očistiti se grehov spovedati se
grehov ◊ med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot očístiti se izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo ◊ čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja očíščen -a -o: očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito ♪
- očíščati -am nedov. (í) knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očišča ♪
72.434 72.459 72.484 72.509 72.534 72.559 72.584 72.609 72.634 72.659 
