Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (71.934-71.958)



  1.      nosljív  -a -o prid. ( í) redko ki se da nositi: tovor je lahko nosljiv / obleka je poceni in nosljiva
  2.      nósnica  -e ž (ọ̑) anat. parna kost nosu: čelnica in nosnici
  3.      nosníca  -e ž (í) nav. mn. parna (zunanja) nosna odprtina zlasti pri človeku: ima ozke, široke nosnice / udariti konja po nosnicah po nozdrvih // del nosu, ki tvori to odprtino: zatisniti si nosnice
  4.      nósnik  -a m (ọ̑) lingv. glas, ki nastane, ko gre zračni tok tudi skozi nosno votlino: nosnika m, n
  5.      nósniški  -a -o (ọ̑) pridevnik od nosnik: nosniški samoglasniki
  6.      nôsnost  -i ž (ó) 1. raba peša nosečnost: šesti mesec nosnosti / govori se o njeni nosnosti s sosedom 2. knjiž., redko nosilnost: zaradi tega se je nosnost ladje zmanjšala
  7.      nosoróg  -a m (ọ̑) velika žival z zelo debelo kožo in enim ali dvema izrastkoma na glavi: povodni konji in nosorogi ♦ pal. dlakavi nosorog izumrli sesalec z dvema izrastkoma na glavi iz mlajše ledene dobe; zool. afriški ozkousti nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis
  8.      nostalgíja  -e ž () knjiž. 1. hrepenenje po domu, domovini; domotožje: v tujini ga je mučila nostalgija / nostalgija po domačem kraju 2. močna, otožna želja po tem, kar je osebek v preteklosti čutil, imel: nostalgija po miru, za preteklimi časi / tistih let se je spominjal z nostalgijo
  9.      nóstok  -a m (ọ̑) bot. nitasta modro zelena alga z zdrizastim ovojem, Nostoc
  10.      nostrificírati  -am dov. in nedov. () šol. priznati veljavnost spričevala, izdanega v tuji državi: nostrificirati spričevalo nostrificíran -a -o: nostrificirana diploma
  11.      nostrifikácija  -e ž (á) šol. priznanje veljavnosti spričevala, izdanega v tuji državi: prositi za nostrifikacijo diplome
  12.      nostrifikacíjski  -a -o prid. () nanašajoč se na nostrifikacijo: nostrifikacijski izpit / nostrifikacijski postopek
  13.      nostrómo  -a m (ọ̑) žarg., navt. vodja krova: nostromo je naročil mornarjem prepleskati steno
  14.      nóša  -e ž (ọ́) 1. navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja: delovna, praznična noša; nekdanja kmečka, meščanska noša / ljudje so domačo nošo že zdavnaj opustili; gorenjska, vzhodnoalpska nemška noša / ljudska noša; narodna noša // ekspr. kdor je oblečen v narodno nošo: na čelu sprevoda je šlo deset narodnih noš 2. zastar. v določenem času uveljavljeni kroji oblačil, obutve, vzorci blaga, modni dodatki; moda: ženske je zlasti zanimalo, kakšna je najnovejša noša / pariška noša 3. knjiž. nošenje: noša tovora / noša kape ali rute je obvezna
  15.      nôšnja  in nóšnja -e ž (ó; ọ́) 1. glagolnik od nositi: nošnja ranjencev / za nošnjo so najeli nekaj domačinov / nošnja klobuka, očal; tkanina je praktična za pranje in za nošnjo 2. star., navadno s prilastkom oblačila, oprava, značilna za prebivalce kakega področja, dobe, pripadnike kakega sloja; noša: nekdanja kmečka, študentovska nošnja; nošnje Indijcev, Kitajcev / za pusta je imel norčevsko nošnjo 3. knjiž. nosečnost, brejost: doba nošnje ∙ nar. vzhodno njegova žena je v nošnji je noseča
  16.      nót  prisl. (ọ̑) pog. noter: hoditi not in ven
  17.      nóta  -e ž (ọ̑) 1. znak za ton: brati, poznati note; note kvadratne, okrogle oblike; besedilo in note / igrati, peti po notah // ton, ki ga tak znak zaznamuje: še enkrat je zaigral isto noto; glavna, visoka nota; pren. to spoznanje je končna nota romana ∙ ekspr. natepel ga bo po notah zelo; vse gre kakor po notah uspešno, brez zapletljajev 2. mn. knjiga, zvezek s tiskanimi ali pisanimi glasbenimi deli: odpreti note; stojalo za note 3. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: všeč so mu pesmi s cigansko noto / za film je značilna močna osebna nota / posebno, značilno noto daje kraju bližina meje / z oslabljenim pomenom: v pesmi je čutiti domoljubno, elegično noto; moška, trda nota je zazvenela v njegovem glasu; ta barva daje prostoru veselo noto 4. polit. uradno pismeno sporočilo ene vlade, države drugi: izročiti, zavrniti noto / protestna nota; verbalna nota ob ustni izjavi diplomata izročena nepodpisana nota, ki povzema vsebino izjave / diplomatska nota 5. zastar. dopis, sporočilo: pisar je napisal noto rimskemu trgovcu 6. zastar. bankovec: nota za tisoč frankov
  18.      notácija  -e ž (á) 1. sistem znakov za zapisovanje glasbe: moderni skladatelji uvajajo nove notacije / glasbena notacija // kar je zapisano s takimi znaki: pri rogu zvenijo toni lahko nad notacijo, pod notacijo 2. v kapitalistični ekonomiki tržna cena česa na borzi: notacija kavčuka je visoka / brati notacije v ceniku ◊ muz. kvadratna notacija na štirih črtah z notami kvadratne oblike, značilna zlasti za koral; menzuralna notacija od 13. do 16. stoletja, ki zaznamuje trajanje tonov; šah. notacija sistem znakov za zapisovanje (šahovskih) potez, partij
  19.      notár  -ja m (ā) nekdaj kdor poklicno sestavlja pravne listine z uradno veljavnostjo, izdaja potrdila, overovlja podpise, prepise: iti k notarju; napisali so ženitovanjsko pismo pri notarju; odvetnik in notar ♦ rel. duhovnik cerkvenega sodišča, škofijskega urada, ki sestavlja, podpisuje pravne listine z uradno veljavnostjo
  20.      notariát  -a m () nekdaj 1. notarski urad: v kraju sta bila sodišče in notariat 2. javna služba notarske dejavnosti: odpraviti notariat; zgodovina notariata / odločiti se za notariat notarski poklic
  21.      notárijuš  -a m (á) v Prekmurju, nekdaj kdor vodi administrativne, finančne posle več občin
  22.      notárka  -e ž (ā) star. notarjeva žena: jezikava notarka; dacarka in notarka
  23.      notárski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na notarje: notarska pisarna / notarski kandidat; opravljati notarski poklic / notarska listina, oporoka
  24.      notíca  -e ž (í) 1. kratko poročilo, sporočilo, navadno v časopisu: objaviti, prebrati notico; članki in notice / časopisna notica; kratka notica 2. kratek zapis, pojasnilo, navadno v knjigi: uvodna študija in biografska notica / notica pod črto
  25.      notificírati  -am dov. in nedov. () polit. uradno sporočiti drugi državi pravno dejstvo, zahtevo mednarodnega pomena: notificirati spremembo šefa države / notificirati pomorsko blokado ♦ fin. notificirati akreditiv obvestiti uporabnika akreditiva, da je banka prevzela akreditivno obveznost

   71.809 71.834 71.859 71.884 71.909 71.934 71.959 71.984 72.009 72.034  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA