Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (62.809-62.833)


  1.      hribovítost  -i ž (ȋ) značilnost hribovitega: hribovitost dežele ♪
  2.      hríbovka  -e ž (ȋ) ženska, ki živi v hribih ali je doma s hribov: žilave hribovke ♪
  3.      hríbovski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hribovce ali hribe: hribovski gozdovi; hribovski kmetje; hribovska vas / hribovska žilavost; hribovsko vedenje ♪
  4.      hríbovstvo  -a s (ȋ) 1. lastnosti, značilnosti hribovcev: robato hribovstvo 2. redko planinstvo, alpinistika: knjiga popisuje klasično dobo hribovstva ♪
  5.      hríbski  -a -o prid. (ȋ) hribovski: hribski fantje; hribska vas ♦ bot. hribska resa zdravilna rastlina z drobnimi zelenkastimi cveti; navadna plahtica ♪
  6.      hríng  -a m (ȋ) arheol. utrjena obrska naselbina ♪
  7.      hrípa  -e ž (í) zastar. gripa: zboleti za hripo ♪
  8.      hrípati  -am in -ljem nedov. (í ȋ, í) 1. hripavo govoriti: kašljal je in hripal, da sem ga komaj razumel 2. redko biti hripav: že dalj časa hripa ♪
  9.      hrípav  -a -o tudi hrípav -áva -o prid. (í; í á) ki ima zaradi vnetja glasilk nejasen, nečist glas: hripav človek; že dalj časa je hripav / vriskal je, da je bil ves hripav / hripavo grlo // ki zveni nejasno, nečisto: spregovoriti s hripavim glasom; hripav smeh; slišalo se je hripavo petje hrípavo tudi hripávo prisl.: hripavo govoriti, peti ♪
  10.      hrípavost  in hripávost -i ž (í; á) lastnost, stanje hripavega: zdraviti hripavost; hripavost glasu ♪
  11.      hŕk  medm. (ȓ) posnema glas pri smrčanju: iz spalnice se čuje: hrk, hrk ♪
  12.      hŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri ∙ ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal hrkáje: ves moker in hrkaje je lezel iz vode hrkajóč -a -e: hrkajoči glasovi ♪
  13.      hŕkav  -a -o prid. (ŕ) redko hripav, hreščeč: hrkav glas ♪
  14.      hŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri ∙ ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla ♪
  15.      hŕliti  -im nedov. (ŕ) nar. severovzhodno smrčati: glasno hrliti // spati: vsi so že trdno hrlili, le on je bedel ♪
  16.      hròm  hrôma -o prid. (ȍ ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na duhu ♪
  17.      hromák  -a m (á) star. hrom človek: hromaki in slepci ♪
  18.      hromílo  -a s (í) med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo ♪
  19.      hromíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati kaj hromo: čutil je, kako mu strup hromi ude 2. povzročati, da kdo ne more normalno opravljati dela: stari je vedno manj pomagal pri delu, ker ga je hromil revmatizem / brezdelje prejšnjih dni ga je še zdaj hromilo; pren. ta dejstva hromijo voljo do dela // ekspr. zelo ovirati, oteževati: promet je hromila tudi močna burja hromèč -éča -e: hromeča groza ♪
  20.      hromonóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., redko hrom: hromonog starec ♪
  21.      hrômost  in hromóst -i ž (ó; ọ̑) lastnost, stanje hromega: zaradi hromosti ne more iz hiše; delna hromost; hromost nog; pren., knjiž. duhovna hromost ♪
  22.      hromòt  -ôta m (ȍ ó) knjiž., redko hrumenje: kljub hromotu je dobro spal ♪
  23.      hromôta  -e ž (ó) lastnost, stanje hromega: težila ga je hromota; hromota nog; hromota v križu / ranjenec je čutil vedno večjo hromoto; pren., knjiž. duhovna hromota ♪
  24.      hromôtnost  -i ž (ó) lastnost, stanje hromotnega: zaradi hromotnosti je bil odvisen od drugih ♪
  25.      hropljáj  -a m (ȃ) knjiž. hropeč dih: še nekaj hropljajev in umrl je ♪

   62.684 62.709 62.734 62.759 62.784 62.809 62.834 62.859 62.884 62.909  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA