Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (62.534-62.558)


  1.      híšica  -e ž (í) 1. manjšalnica od hiša 1: postaviti si hišico; lesena, zidana hišica; ekspr. zgradil si je čedno enonadstropno hišico / čuvajska hišica čuvajnica; pasja hišica; počitniška ali vikend hišica; ptičja hišica zabojček, prirejen za gnezdenje ptic; krmilnica za ptice; vremenska hišica manjši pokrit prostor, v katerem so meteorološke priprave; hišici podobna priprava s figuricama moškega in ženske za napovedovanje vremena; vrtna hišica senčnica, uta ♦ navt. hišica pokrit prostor na krovu ladje; kompasna, skladiščna hišica; ptt kabelska hišica zaprt prostor, v katerem se na podzemni ali podvodni kabel priključi nadzemni vod 2. nar. manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje: stari oče se je preselil iz hiše v hišico 3. zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito: polževa hišica; hišica foraminifer ♪
  2.      híška  -e ž (í) 1. manjšalnica od hiša 1: postavil si je hiško / majhna lesena hiška 2. nar. manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje: starši so spali v hiški ♪
  3.      híšna  -e ž (ȋ) nekdaj najeta ženska, navadno v mestu, za pospravljanje sob in osebno strežbo: hišna pri grofici // star. gospodinjska pomočnica, sobarica ♪
  4.      híšnica  -e ž (ȋ) ženska, ki opravlja manjša oskrbniška dela v večstanovanjski hiši: razpis za delovno mesto hišnice // hišnikova žena: hišnik in hišnica ♪
  5.      híšnik  -a m (ȋ) kdor opravlja manjša oskrbniška dela v večstanovanjski hiši: sprejeti v službo hišnika; hišnik v bloku ♪
  6.      hišnína  -e ž (ȋ) davek od hiše: izterjati, plačati hišnino ♪
  7.      híšniški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hišnike: hišniške dolžnosti; hišniška dela / hišniško stanovanje ♪
  8.      híšništvo  -a s (ȋ) opravljanje hišniških del ♪
  9.      híštrna  -e ž (ȋ) nekdaj stanovanjski prostor za služabnike, posle v velikih kmečkih hišah, župniščih ♪
  10.      hišúra  -e ž (ȗ) slabš. grda, slaba hiša: prišli so v nekakšno hišuro // hiša sploh ♪
  11.      hít  -a m (ȋ) žarg. popevka, ki je postala popularna: pevec je zapel nekaj najbolj znanih hitov; neskl. pril.: hit lestvica seznam takih popevk, narejen na osnovi prodanih plošč ♪
  12.      hítati  -am nedov. (ȋ ȋ) nar. belokranjsko metati: gospodinja je hitala polena v peč hítati se zastar. tekmovati, kosati se: dekleta so se hitala, da ne bi zamudila ♪
  13.      hitín  -a m (ȋ) zool. roževini podobna snov, iz katere je zunanje ogrodje, oklep členonožcev ♪
  14.      hitínast  -a -o prid. (ȋ) zool. ki je iz hitina: hitinast oklep; hitinasta pokožnica ♪
  15.      hitinjáča  -e ž (á) zool. iz hitina sestoječe zunanje ogrodje, oklep členonožcev ♪
  16.      hitínski  -a -o prid. (ȋ) zool. hitinast: hitinski oklep ♪
  17.      hitón  -a m (ọ̑) 1. pri starih Grkih ohlapno oblačilo brez rokavov, navadno iz enega kosa blaga: hiton iz dragocene tkanine 2. zool. morski mehkužec, pokrit na hrbtu z osmimi prekrivajočimi se ploščicami, Chiton ♪
  18.      hítrc  -a m (ȋ) ekspr. hiter človek: pri delu je bil izreden hitrc / dolgonogi hitrc ♪
  19.      hítrica  -e ž (ȋ) 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanjiu kakega dela: zaradi hitrice je nastalo precej napak ∙ delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; hitrica ni prida // v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: brez hitrice se je odpravil; na hitrico narediti, pripraviti kaj; v hitrici je napisal odgovor; delati z največjo hitrico 2. redko hitrost, brzina: povečati, zmanjšati hitrico ♪
  20.      hitrína  -e ž (í) knjiž. hitrica, naglica: odločal se je z izredno hitrino ♪
  21.      hitro...  prvi del zloženk nanašajoč se na hiter: hitrobežen, hitrorezen, hitrostrelka ♪
  22.      hitronóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ekspr. ki hitro hodi: hitronogo dekle ♪
  23.      hitropís  -a m (ȋ) 1. biblio. poenostavljena pisava z med seboj povezanimi črkami; kurziva: kaligrafski način pisanja se je mešal s hitropisom 17. stoletja 2. biblio. pisava v starem in srednjem veku, v kateri se uporabljajo namesto posameznih besed določeni znaki; tahigrafija: velik pomen hitropisa za kulturni razvoj starih narodov 3. redko stenografija ♪
  24.      hitropŕstnik  -a m (ȓ) redko kdor zna z izredno spretnostjo kak predmet skriti in ga spet pokazati; rokohitrc ♪
  25.      hitróst  -i ž (ọ̑) 1. v časovni enoti opravljena pot: hitrost enakomerno narašča; povečati, zmanjšati hitrost; zaradi prevelike hitrosti je zaneslo vozilo s ceste; maksimalna, povprečna hitrost; hitrost vetra, zvoka; hitrost širjenja elektromagnetnih valov; hitrost sto kilometrov na uro; merjenje hitrosti / nadzvočna, svetlobna hitrost; pristajalna hitrost letala ♦ astr. ubežna hitrost ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; teh. ekonomična ali ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši; vrtilna hitrost 2. žarg., avt. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava: avtomobil ima štiri hitrosti // položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava: menjati hitrost; voziti v tretji hitrosti, s tretjo hitrostjo ♪

   62.409 62.434 62.459 62.484 62.509 62.534 62.559 62.584 62.609 62.634  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA