Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (62.334-62.358)


  1.      hárfa  -e ž (ȃ) glasbilo trikotne oblike s strunami, na katere se brenka s prsti obeh rok: harfa zveni; igrati harfo / harfa v orkestru / individualen pouk harfe ◊ agr. sirarska harfa priprava za drobljenje usirjenega mleka; muz. Eolova harfa nekdaj harfa, katere strune trese veter, da ustvarjajo posebne zvočne učinke ♪
  2.      harfístka  -e ž (ȋ) ženska, ki igra harfo: orkester ima izvrstno harfistko ♪
  3.      háriš  in haríš -a m (ȃ; í) redko kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom; kosec, hrestač: v visoki travi je našel dobro skrito gnezdo hariša ♪
  4.      hárita  -e ž (ȃ) v grški mitologiji vsaka od treh boginj lepote, ljubkosti in miline ♪
  5.      harmatán  -a m (ȃ) meteor. suh veter, ki piha iz Sahare proti Atlantskemu oceanu: harmatan dviga oblake prahu ♪
  6.      harmóničnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost harmoničnega: harmoničnost antične kulture; objekt ne sme rušiti harmoničnosti okolja / skladatelj teži za harmoničnostjo ♪
  7.      harmónij  -a m (ọ́) orglam podobno glasbilo s kovinskimi jezički namesto piščali: igrati (na) harmonij ♪
  8.      harmoníja  -e ž (ȋ) 1. ubranost, skladnost: vse, kar je v sobi, tvori prijetno harmonijo; barvna harmonija; harmonija oblike in vsebine / rušiti harmonijo v kolektivu; živeti v harmoniji 2. muz. glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni: ritem, melodija in harmonija; atonalna harmonija ki ni zasnovana na tonalnosti / harmonija glasov; pren. harmonija spevov, zvokov // istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov; akord: molova harmonija // nauk o tem: pouk harmonije in kontrapunkta ♪
  9.      harmónika  -e ž (ọ́) 1. glasbilo s tipkami za obe roki in s kovinskimi jezički, ki proizvajajo tone ob raztegovanju in stiskanju meha: harmonika se oglasi; igrati na harmoniko; pog., ekspr. cel večer je vlekel harmoniko igral nanjo / ustna harmonika orglice ♦ muz. diatonična harmonika pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona; klavirska harmonika s klaviaturo // pog., ekspr. raztegljivemu mehu tega glasbila podoben predmet: ob trčenju se je avto spremenil v harmoniko; harmonika pri radiatorju 2. muz. harmonične značilnosti skladbe: barvita, osebna harmonika ♪
  10.      harmónikar  -ja m (ọ́) kdor igra (na) harmoniko: harmonikar je zaigral polko ♪
  11.      harmónikarica  -e ž (ọ́) ženska, ki igra (na) harmoniko ♪
  12.      harmónikarski  -a -o (ọ́) pridevnik od harmonikar: harmonikarski zbor ♪
  13.      harmónikast  -a -o prid. (ọ́) ekspr. podoben mehu harmonike: zmečkane, harmonikaste hlače ♪
  14.      harmonikáš  -a m (á) harmonikar: koncert harmonikašev ♪
  15.      harmonírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. skladati se, ujemati se: njuni nazori harmonirajo; barve lepo harmonirajo; figura harmonira z ozadjem ♪
  16.      harmoníst  -a m (ȋ) 1. kdor igra (na) harmonij: virtuozen harmonist 2. muz. harmonizator: pesem je harmoniziral izkušen harmonist ♪
  17.      harmonizácija  -e ž (á) glagolnik od harmonizirati: ukvarjal se je s harmonizacijo ljudskih pesmi / kdo je avtor te harmonizacije / harmonizacija odnosov v podjetju ♪
  18.      harmonizátor  -ja m (ȃ) muz. kdor harmonizira: zbiratelj in harmonizator ljudskih pesmi ♪
  19.      harmonizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. muz. napisati melodiji akordično spremljavo: harmonizirati melodijo; harmonizirati ljudske napeve 2. knjiž. spraviti v skladno celoto, soglasje: vsa razpoložljiva izrazna sredstva je harmoniziral v celovitost umetniške stvaritve harmonizíran -a -o: pesem, harmonizirana za moški zbor ♪
  20.      harmónski  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na harmonija 2: harmonska barvitost; harmonska in ritmična pravila zborovske skladbe / harmonski interval istočasno zvenenje dveh tonov; višji harmonski toni alikvotni toni 2. redko harmoničen: harmonski razvoj vseh duševnih in telesnih sil harmónsko prisl.: skladba je harmonsko bogata in sveža ♪
  21.      hárpa  -e ž (ȃ) knjiž. harfa: igrati na harpo ♪
  22.      hárpija  in harpíja -e ž (á; ȋ) 1. nav. mn., v grški mitologiji bitje z žensko glavo in trupom jastreba: harpije so ugrabljale ljudi in jih izročale erinijam 2. knjiž., slabš. hudoben, grabežljiv človek, zlasti ženska: stari harpiji sta razgrabili njegovo zapuščino ◊ zool. velika ptica ujeda, ki živi v gozdovih Srednje in Južne Amerike, Harpya harpya ♪
  23.      harpúna  -e ž (ȗ) 1. suličasta priprava na vrvi za lov večjih morskih živali: zadeti kita s harpuno; top za izstrelitev harpune ♦ rib. eksplozivna harpuna ki ima v konici eksplozivni naboj 2. kovinska palica z vrvico in ostmi za podvodni ribolov: podvodna puška s harpuno ♪
  24.      harpúnar  -ja m (ȗ) kdor meče harpuno ali strelja z njo: kitu se je približal čoln z veslači, krmarjem in harpunarjem ♪
  25.      harpunírati  -am dov. in nedov. (ȋ) zadeti, ustreliti s harpuno: harpunirati kita, ribo harpuníran -a -o: harpunirana riba ♪

   62.209 62.234 62.259 62.284 62.309 62.334 62.359 62.384 62.409 62.434  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA