Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (59.059-59.083)


  1.      dòklič  vez. (ȍ) nar. dokler: ne misli vstati prej, doklič se ne bo zadnji pri mizi dvignil (I. Potrč) ♪
  2.      dokód  in do kód prisl. (ọ̄) izraža vprašanje, do katere krajevne meje sega dejanje: dokod nameravaš iti / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih tu vidiš, dokod je segala voda ♪
  3.      dokolkováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) dodatno kolkovati: dokolkovati vlogo ♪
  4.      dokomólčnica  -e [u̯č] ž (ọ̑) med. obveza, ki sega do komolca: mavčna dokomolčnica ♪
  5.      dokomólčnik  -a [u̯č] m (ọ̑) nav. mn., redko iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav; narokavnik: nataknil si je črne dokomolčnike ♪
  6.      dokončáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo ∙ vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano ♪
  7.      dokončávati  -am nedov. (ȃ) približevati se koncu dela: mizarji na stavbi že dokončavajo / takrat je dokončaval srednjo šolo ♪
  8.      dokônčnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost dokončnega: dokončnost izdelkov / dokončnost mojega sklepa ni dovoljevala tveganja; v dokončnost tega, kar se je zgodilo, ni verjela; dokončnost odločbe / knjiž. dokončnost pesnikove lirike dovršenost, popolnost ♪
  9.      dokopáti  -kópljem tudi -ám dov., dokôplji dokopljíte, tudi dokôpaj dokopájte; dokôpal (á ọ́, ȃ) 1. končati kopanje: dokopali smo; dokopati temelje 2. kopati do določene meje: dokopali so do polovice vinograda; dokopal je do skale 3. dodatno, zraven kopati: dokopal je še del jarka dokopáti se s kopanjem priti kam: komaj se je dokopal skozi sneg v zavetišče // ekspr. s prizadevanjem, trudom priti do česa: dokopati se do premoženja, do stanovanja; dokopati se do časti, oblasti; dokopati se do resnice; dolgo je trajalo, preden sem se dokopal do tega spoznanja ♪
  10.      dokósiti  -im dov. (ọ́) končati kosilo: ko je dokosil, je odšel ♪
  11.      dokosíti  -ím dov., dokósil; dokošèn (ȋ í) 1. končati košnjo: ko je dokosil, je naložil deteljo na voz 2. dodatno, zraven nakositi: voz še ni bil poln, zato je dokosil še nekaj trave ♪
  12.      dokováti  -kújem dov., dokovál (á ú) končati kovanje: dokoval je in odložil kladivo ♪
  13.      dokŕmiti  -im dov., tudi dokrmíla (ŕ) dodati krmo, hrano: dokrmiti čebele, živino ♪
  14.      doksográf  -a m (ȃ) zlasti pri starih Grkih pisec, ki zbira in zapisuje nauke filozofov ♪
  15.      doksologíja  -e ž (ȋ) rel. hvalni obrazec, s katerim se zaključujejo nekatere molitve ♪
  16.      dóktor  -ja m (ọ́) 1. najvišji akademski naslov, ki ga podeli univerza ali znanstvena ustanova: promovirati za doktorja; doktor prava; doktor matematičnih ved; kandidat je dobil naslov doktorja znanosti / častni doktor naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / kot nagovor tovariš doktor; kot pristavek k imenu: doktor [dr.] Ivan Prijatelj; tudi neskl. govoril sem z doktor Zarnikom; neskl.: doktor Korenova; doktor Bleiweisove Novice // kdor ima doktorski naslov: zbrali so se sami doktorji biologije 2. pog. zdravnik: doktor mu je zapisal zdravila; poslali so me po doktorja 3. star. odvetnik, advokat: tako se spozna na pravde, da marsikakega mladega doktorja spravi v zadrego / za jezičnega doktorja študira ♪
  17.      doktoránd  -a m (ā) kdor se pripravlja na doktorat: danes bosta branila disertacijo dva doktoranda ♪
  18.      doktorándka  -e ž (ā) ženska oblika od doktorand ♪
  19.      doktorát  -a m (ȃ) 1. doktorski naslov: za docenta se zahteva doktorat; doseči, imeti, podeliti doktorat znanosti; doktorat iz ekonomskih ved / za zasluge so mu podelili častni doktorat iz medicine 2. delo, izpit za dosego doktorskega naslova: delati, narediti doktorat; pripravlja se na doktorat ♪
  20.      dóktorica  -e ž (ọ́) 1. ženska, ki ima doktorski naslov: doktorica filoloških ved 2. pog. zdravnica: bil sem pri doktorici 3. star. zdravnikova žena ♪
  21.      doktorírati  -am dov. in nedov. (ȋ) doseči, pridobiti si doktorski naslov: septembra bo doktorirala; doktoriral je iz kemije; doktoriral je na ljubljanski univerzi ♪
  22.      dóktorski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na doktorje: a) podelili so mu doktorski naslov; doseči doktorsko čast / kandidat je oproščen doktorskega izpita / doktorska diploma b) v teh hribih je doktorska služba precej naporna / ekspr. ima doktorski podpis težko čitljiv, nerazločen ♪
  23.      dóktorstvo  -a s (ọ́) doktorski naslov, doktorska čast: doseči doktorstvo; s svojim doktorstvom si tam ne bo dosti pomagal ♪
  24.      doktrína  -e ž (ȋ) 1. sistem teorij z določenega področja: izjava se ne sklada z marksistično doktrino; politična, socialna doktrina / Rousseaujeva revolucionarna doktrina 2. knjiž. nazor, načelo: pisatelj utemeljuje v delu svojo doktrino; moderne dramaturške doktrine; doktrina stranke o neizbežnosti vojne // nav. slabš. togo, neživljenjsko mnenje ali naziranje: ideja, ki se spremeni v doktrino, rodi fanatizem / njegove besede so le suha doktrina ♪
  25.      doktrinár  in doktrínar -ja m (á; ȋ) nav. slabš. kdor se natančno, togo drži doktrine: ni nikak doktrinar; ozkosrčen doktrinar; doktrinarji in dogmatiki ♪

   58.934 58.959 58.984 59.009 59.034 59.059 59.084 59.109 59.134 59.159  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA