Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (58.284-58.308)



  1.      črváriti  -im nedov.) rib. loviti ribe na črve, gliste: v teh vodah se ne sme črvariti
  2.      čŕvast  -a -o prid. () 1. podoben črvu: črvast podaljšek slepega črevesa; črvasta oblika telesa 2. tak kot pri črvu: črvasto gibanje črev čŕvasto prisl.: črvasto se zvijati
  3.      črvìč  -íča m ( í) raba peša manjšalnica od črv: črvič se krči in zvija / ekspr. zibala je malega črviča in pela majhnega, nebogljenega otroka
  4.      črvíčast  -a -o prid. (í) podoben črvičku: majhne črvičaste živalce
  5.      črvíčiti  -im nedov.) pog. 1. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: že spet ga črviči; otroke rado črviči po trebuhu 2. ekspr. vznemirjati, mučiti: vemo, kaj vas črviči; razpravljali so o vprašanjih, ki črvičijo današnjega človeka
  6.      črvína  -e ž (í) redko črvojedina: miza je polna črvin
  7.      črvínka  -e ž () bot. nizka rastlina s tankimi, ozkimi listi, ki raste navadno po grušču, Minuartia
  8.      črvív  -a -o prid. ( í) 1. razjeden od črvov: črviv les; črviva goba, miza // ki ima črve: črvive češnje; črvivo sadje 2. ekspr. ničvreden, slab: črviv čas; pravi, da je ves svet črviv
  9.      črvíviti  -im nedov.) nar. črvaveti: Na marofu pa so ležali hlodi in črvivili in gnili (M. Kranjec)
  10.      črvívost  -i ž (í) lastnost črvivega: črvivost lesa, sadja
  11.      čtívo  -a s (í) kar je namenjeno za branje: rad se poglablja v čtivo; poučno, prijetno, mladini primerno čtivo ♦ šol. domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
  12.      čúčka  -e ž () redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj)
  13.      čúčniti  -em dov.) star. počepniti, počeniti: previdno čučne na tla
  14.      čúd  -i ž () knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi; pokazal je svojo pravo čud; po svoji čudi je bil mehek; bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud ∙ star. to mi je po čudi mi je všeč
  15.      čúda  prisl. () ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čuda gosta trava; čuda malo prostora 2. izraža zelo veliko količino: po travnikih se je paslo čuda živali / nakradli so čuda; prim. začuda
  16.      čudák  -a m (á) čudaški človek: velik čudak je, še oblači se po svoje
  17.      čudákar  -ja m () ekspr. čudak: to ti je čudakar
  18.      čudákinja  -e ž (á) čudaška ženska: imajo jo za čudakinjo, razume je pa nihče ne
  19.      čudapóln  -a -o [n] prid. (ọ̑ ọ́) zastar. zelo lep, čudovit: čudapolna poletna noč
  20.      čudáški  -a -o prid. (á) ki se po nazorih, navadah loči od drugih in je navadno zaprt vase: zagrizen, čudaški samec; je čudaške narave; nekoliko čudaška je, samo v knjigah čepi / čudaške navade
  21.      čudáštvo  -a s () lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red // čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja
  22.      čudnolík  -a -o prid. ( ) zastar. ki je čudne, nenavadne oblike: gorovje čudnolikih obrisov; čudnolike podobe
  23.      čúdnost  -i ž (ū) lastnost čudnega: premišljeval je čudnost svoje odločitve
  24.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
  25.      čúdo  prisl. () ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čudo lepi dnevi; čudo hitro je minilo 2. redko izraža zelo veliko količino; čuda: nabralo se je čudo ljudi; prim. začudo

   58.159 58.184 58.209 58.234 58.259 58.284 58.309 58.334 58.359 58.384  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA