Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (31.451-31.475)



  1.      poslovánje  -a s () glagolnik od poslovati: izboljšati poslovanje; nepravilno, redno poslovanje; uspešno poslovanje; poslovanje državnih organov, podjetja; obseg poslovanja; stroški poslovanja / blagajniško, denarno, materialno poslovanje
  2.      poslóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na poslovanje: poslovni pogovori; poslovni uspeh; poslovno sodelovanje / poslovni dogodek; poslovni stroški / poslovna tajnost / poslovni partner, prijatelj / poslovni vlak posebni ekspresni vlak za poslovne ljudi / poslovni prostori; poslovna četrt; zgraditi poslovno središče / poslovna enota / poslovni ljudje; poslovna dejavnost ∙ publ. do njih je vselej zelo posloven uraden, zadržan // nav. ekspr. značilen za poslovne ljudi: poslovno govorjenje, ravnanje ◊ adm. poslovno pismo stenografija, ki omogoča zapis do osemdeset besed na minuto; ekon. poslovni sklad del dohodka, ki ostaja v podjetju kot vir financiranja poslovne dejavnosti; poslovno leto leto, ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. poslovna knjiga knjiga za evidenco poslovnih dogodkov; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle poslóvno prisl.: v Ljubljano je prišel samo poslovno; poslovno hladen izraz na obrazu
  3.      poslovenítelj  -a m () knjiž., redko prevajalec v slovenski jezik: poslovenitelj drame je naš znani prevajalec
  4.      poslovenítev  -tve ž () glagolnik od posloveniti: odlična poslovenitev romana / drama v poslovenitvi znanega prevajalca / izdajati poslovenitve
  5.      poslovéniti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti kaj slovensko: posloveniti sosednje prebivalce; priseljenci so se kmalu poslovenili / glasovno posloveniti besede tujega izvora 2. prevesti v slovenski jezik: knjigo je poslovenil Vladimir Levstik poslovénjen -a -o: njegova žena je poslovenjena Čehinja
  6.      poslovénjati  -am nedov. (ẹ́) redko sloveniti: poslovenja dva romana hkrati
  7.      poslovénjenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od posloveniti: zavzemali so se za poslovenjenje našega šolstva / lotil se je poslovenjenja knjige
  8.      poslovílen  -lna -o prid. () ki je, se dogaja ob slovesu: prirediti poslovilni koncert; udeležiti se poslovilnega kosila, sprejema / imeti poslovilni govor ob odprtem grobu; poslovilna pisma na smrt obsojenih
  9.      poslovíti se  -ím se dov., poslóvil se ( í) 1. pozdraviti se pri odhodu, navadno tudi s stiskom roke: odšel je, ne da bi se bil poslovil; posloviti se od domačih, prijateljev; nato se je poslovil tudi z njo od nje / pri sosedovih se je že poslovil // nav. ekspr. ločiti se, oditi: ni se še poslovil; za nekaj časa se bom moral posloviti; poslovil se je za dva meseca 2. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: posloviti se od zastarelih prostorov / voznik se je moral za več mesecev posloviti od vozniškega dovoljenja 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje obstajanja: mladost se je poslovila / tudi zadnje upanje se je poslovilo / zima se je že poslovila ● ekspr. takrat se je za vedno poslovil od domačega kraja je odšel, odpotoval drugam; ekspr. tiho se je poslovil od nas v osmrtnicah umrl je; star. poslovil se je od sveta umrl je; publ. s tem porazom se je ekipa poslovila od prvega mesta je izgubila možnosti za dosego prvega mesta
  10.      poslóvnež  -a m (ọ̑) ekspr. poslovni človek: podjetje je obiskala skupina tujih poslovnežev
  11.      poslovóden  -dna -o prid. (ọ̄) navadno v zvezi poslovodni organ organ v organizaciji združenega dela, ki vodi njeno poslovanje, organizira delo, izvršuje sklepe delavskega sveta: razrešitev poslovodnega organa / individualni, kolegijski poslovodni organ
  12.      poslušálec  -lca [c] m () 1. kdor posluša, navadno kot udeleženec različnih sestankov, glasbenih prireditev: poslušalci pazljivo poslušajo; pevka je navdušila poslušalce; poslušalci v dvorani; gledalci in poslušalci; kadar je pripovedoval o svojih dogodivščinah, je imel dovolj poslušalcev / radijski poslušalci / ekspr. sklenil je, da bo v pogovoru samo poslušalec da se ga ne bo aktivno udeleževal; biti dober poslušalec dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje / kot vljudnostni nagovor spoštovani poslušalci 2. zastar. kdor prisluškuje; prisluškovalec: skrit poslušalec
  13.      poslušálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na poslušanje: igralec je dobro obvladal poslušalni prostor
  14.      poslúšanje  tudi poslušánje -a s (ú; ) glagolnik od poslušati: gledanje in poslušanje / orkester je igral za ples, ne za poslušanje / poslušanje glasbe
  15.      poslúšek  -ška m () star. poslušanje: pripraviti se na potrpežljiv poslušek / zahajal je tja, a ne na posluške praznih marenj ∙ star. nositi komu posluške na ušesa pripovedovati, kar se izve s prisluškovanjem, poslušanjem
  16.      poslúšen  -šna -o prid., poslúšnejši (ú ū) 1. ki (rad) uboga; ubogljiv: poslušen otrok; bila je pridna in poslušna 2. navadno z dajalnikom pokoren: biti poslušen staršem / kdor ni bil poslušen, je bil odpuščen / star. knez je bil poslušen bizantinskemu cesarju podrejen // star. zvest, vdan: vaša najposlušnejša služabnica / poslušen priklon vdan, poniženekspr. noge mu niso več poslušne ne more več hoditi; slabš. bili so poslušno orodje v njihovih rokah ravnali, delali so po njihovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenostlov. pes je poslušen pozoren na tistega, ki ga kliče, mu ukazuje poslúšno prisl.: poslušno oditi
  17.      poslúžen  -žna -o prid. (ú ū) star. ustrežljiv: poslužni prodajalci; bil je vljuden in poslužen
  18.      posluževáti  -újem nedov.) zastar. oskrbovati, skrbeti za: osebje, ki poslužuje parne kotle posluževáti se publ. uporabljati: poslužuje se neprimernih izrazov; teh možnosti in ugodnosti se še premalo poslužujemo poslužujóč -a -e: vseh sredstev poslužujoče se nasilje
  19.      posmèh  in posméh -éha m ( ẹ́; ẹ̑) izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: namesto priznanja je doživel posmeh; v njegovih besedah je čutiti hladen posmeh / posmeh na njegovo junaštvo ga je prizadel ∙ knjiž. izročiti koga posmehu povzročiti, da se mu posmehujejo; ekspr. biti komu v posmeh zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok za posmehovanje // izraz obraza, ki kaže tak odnos: v njegovih očeh je bil posmeh; rahel, zaničljiv posmeh / odgovoriti, pripovedovati s posmehom
  20.      posmehljáti se  -ám se dov.) krajši čas se smehljati: prijazno se mu je posmehljal; porogljivo se posmehljati
  21.      posmehljív  -a -o prid. ( í) ki izraža negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: posmehljiv izraz na obrazu; moti jo njegov posmehljivi nasmeh / posmehljive opazke // ki prezira splošno veljavne vrednote: posmehljiv človek posmehljívo prisl.: posmehljivo gledati, reči, vprašati; posmehljivo izrečene besede
  22.      posmehljívec  -vca m () posmehljiv človek: ni se menil za besedičenje posmehljivcev
  23.      posmehljívka  -e ž () 1. ženska oblika od posmehljivec: je znana posmehljivka 2. publ. umetniško delo, navadno krajše, ki na lahkoten način smeši določene osebe ali probleme: posneti posmehljivko; kupleti in posmehljivke
  24.      posmehljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost posmehljivega: njegova posmehljivost jih moti / posmehljivost njenih besed / ni se mogel vzdržati posmehljivosti
  25.      posméhniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. izraziti negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: pa ravno ti hočeš iti, ki tako lahko hodiš, se ji je posmehnil; surovo se je posmehnil njenim besedam 2. nekoliko se nasmehniti: prijazno se ji je posmehnil

   31.326 31.351 31.376 31.401 31.426 31.451 31.476 31.501 31.526 31.551  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA