Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (30.401-30.425)



  1.      poklópec  in poklôpec -pca m (ọ̄; ó) 1. manjša priprava za pokrivanje, zapiranje: odmakniti poklopec z odprtine na vratih / zapreti poklopec budilke / žični poklopec na steklenici / črni poklopci na ušesih naušniki // star. pokrov: poklopec skrinje / sedela je na poklopcu jadrnice 2. obrt. samostojno krojen in izdelan del oblačila, ki pokriva žepno odprtino: plašč so poživljali okrasni šivi, manšete in poklopci; žepi se zapirajo s poklopci / žepni poklopci ◊ anat. poklopec hrustanec, ki pokriva vhod v grlo; zool. škržni poklopec parni del telesa, ki ob straneh pokriva škrge
  2.      poklópen  -pna -o prid. (ọ̑) obrt., navadno v zvezi z miza, postelja, vrata ki se da zavrteti, zložiti okoli vodoravnih tečajev: poklopna postelja
  3.      pokmétiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) prilagoditi kmečkemu načinu življenja in mišljenja: pokmetiti svoj način življenja; ker je dolgo živel na deželi, se je pokmetil pokméten -a -o: pokmeteni učitelj
  4.      poknéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) v nekaterih deželah dati, podeliti knežji naslov: za zasluge so ga poknežili poknéžen -a -o: pokneženi grof ♦ zgod. poknežena grofija Goriška
  5.      pokójen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. ki je umrl: njen pokojni mož; pren., ekspr. pokojna Avstro-Ogrska 2. knjiž. ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja; miren: bolnik je zdaj pokojen // ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: pokojen obraz 3. knjiž. ki poteka brez motenj; miren: pokojno spanje // ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživlja pokojne dneve 4. knjiž. ki je brez hrupa, ropota; miren, tih: najti pokojen prostor / jutro je bilo jasno in pokojno pokójno prisl.: pokojno govoriti; dež pokojno rosi / v povedni rabi v sobi je bilo tiho in pokojno pokójni -a -o sam.: tudi on je že pokojni, med pokojnimi; spomin na pokojne / v osmrtnicah pogreb drage pokojne bo v soboto
  6.      pokojíšče  -a s (í) zastar. 1. pokopališče: pokopan je na majhnem pokojišču 2. počivališče, zatočišče: vodil jih je v težko pristopna pokojišča
  7.      pokoketírati  -am dov. () nav. ekspr. krajši čas koketirati: dekle mu je odgovorilo in pokoketiralo z njim / rad pokoketira z mladimi dekleti / urednik je v članku pokoketiral z bralci / pokoketirati z novimi idejami
  8.      pokolênje  -a s (é) 1. knjiž., navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore; rod: novo pokolenje je pesnika razumelo; mlajša in starejša pokolenja slikarjev; to je sad neutrudnega dela neštetih pokolenj 2. zastar. rod, izvor: biti slovanskega pokolenja / njeno delavsko pokolenje
  9.      pokončánje  -a s () glagolnik od pokončati: očitali so jim pokončanje ujetnikov / pokončanje parka
  10.      pokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen
  11.      pokončeválec  -lca [c tudi lc] m () kdor pokončuje: naravni pokončevalci škodljivcev; ekspr. nacistični pokončevalci / pokončevalci sveta
  12.      pokončevánje  -a s () glagolnik od pokončevati: pokončevanje škodljivih živali / duh sovraštva in pokončevanja
  13.      pokončeváti  -újem nedov.) 1. namerno delati, da kdo več ne živi: pokončevati taboriščnike v plinskih celicah / pokončevati mrčes s strupi 2. delati, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: pokončevati gozdove; veliki valovi pokončujejo na obalah vse, kar dosežejo
  14.      pokônčnež  -a m () knjiž., ekspr. načelen, značajen človek: pisatelj, idejni borec, pokončnež
  15.      pòkongrésen  -sna -o prid. (-ẹ̑) nanašajoč se na čas po (določenem) kongresu: pokongresna dejavnost / prvi pokongresni meseci
  16.      pokopalíšče  -a s (í) 1. navadno ograjen prostor za pokopavanje mrličev: razširiti, urediti pokopališče; pogrebni sprevod je zavil na pokopališče; opuščeno, vaško pokopališče / partizansko, vojaško pokopališče / v osmrtnicah pogreb bo ob 16. uri na domače pokopališče ∙ ekspr. kmalu se bo preselil na pokopališče bo umrl; vznes. na tem pokopališču počiva znani pesnik je pokopan; vznes. že dva meseca počiva na pokopališču je mrtev, pokopanurb. parkovno pokopališče na katerem so med seboj zelo oddaljeni grobovi svobodno razvrščeni // v nekaterih deželah prostor za pokopavanje mrtvih bitij sploh: pasje pokopališče 2. ekspr., s prilastkom prostor za odlaganje starih, neuporabnih vozil: ladijsko pokopališče; pokopališče avtomobilov
  17.      pokopalíščen  -čna -o prid. () pokopališki: pokopališčni zid
  18.      pokopávanje  -a s () glagolnik od pokopavati: pokopavanje mrličev; pokopavanje in sežiganje
  19.      pokorávanje  -a s () glagolnik od pokoravati: pokoravanje narodov / pokoravanje staršem / pokoravanje prepovedim, zakonom
  20.      pokóren  -rna -o prid., pokórnejši (ọ́ ọ̄) 1. navadno z dajalnikom ki se podreja oblasti, gospostvu koga: pokorni podložniki; biti pokoren staršem; tujcem niso hoteli biti pokorni; biti komu pokoren kot pes zelo, brezpogojno / biti pokoren očetovim ukazom; pokorni so zakonom / star., kot vljudnostna fraza sluga pokoren 2. ki vsebuje, izraža tako podrejanje: s pokornim nasmeškom je izpolnjeval vse ukaze pokórno prisl.: pokorno nosi težko breme; pokorno mu je služil / star., kot vljudnostna fraza pokorno javljam, da je vse urejeno
  21.      pokorítev  -tve ž () glagolnik od pokoriti1: poskus osvojitve in pokoritve države / pokoritev narave
  22.      pòkosílen  -lna -o prid. (-) nanašajoč se na čas po kosilu: pokosilni počitek / pokosilno razpoloženje
  23.      pokostenéti  -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se v kost: hrustanec pokosteni
  24.      pokovec  gl. pokavec
  25.      pokrégati  -am dov. (ẹ̑) pog. opomniti, ošteti: pokregal ga je, da se igra z življenjem

   30.276 30.301 30.326 30.351 30.376 30.401 30.426 30.451 30.476 30.501  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA