Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (27.701-27.725)


  1.      ovéti  ovéjem dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. z vetjem obdati: lahen veter ga je ovel / ko je stopil v sobo, ga je ovela plesnoba ♪
  2.      ovévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. z vetjem obdajati: oveval ju je hladen veter / soparen zrak je oveval poslušalce v dvorani ● knjiž. ovevali so jo spomini obhajali, prevzemali ♪
  3.      ovijálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ovijanje: ovijalni papir / ovijalna rastlina ovijalka ♪
  4.      ovíjanje  -a s (í) glagolnik od ovijati: ovijanje debel sadnega drevja s slamo / ovijanje fižola okrog prekle / ovijanje perila ♪
  5.      ovínek  -nka m (ȋ) 1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer: avtobus je pripeljal izza ovinka; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek šel je po daljši poti, ne naravnost / zvoziti ovinek / pog. rezati ovinek; ekspr. njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno na, v desno stran; pren., ekspr. srečno je prevozil vse ovinke v življenju 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito: govoriti, povedati brez ovinkov; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala 3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno: svoj cilj je dosegel po ovinkih; po ovinkih ga je izpraševala o dogodkih na vasi; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor ● ekspr. ognil se je je v velikem ovinku nikakor je ni hotel srečati; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja ♪
  6.      ovínkanje  -a s (ȋ) glagolnik od ovinkati: ovinkanje ceste / brez ovinkanja je povedala svoje mnenje ♪
  7.      ovinkárjenje  -a s (á) glagolnik od ovinkariti: pogovarjati se odkrito, brez kakršnegakoli ovinkarjenja ♪
  8.      ovirálen  -lna -o prid. (ȃ) ki ovira: oviralni ukrepi ♦ fiz. oviralna sila sila, ki ovira gibanje ♪
  9.      ovíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ovirati: oviranje prometa / njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč; oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo ♪
  10.      ovítek  -tka m (ȋ) 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo // kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki ◊ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani ♪
  11.      ovítje  -a s (ȋ) glagolnik od oviti: ovitje cevi ♪
  12.      ovlaževálec  -lca [lc in u̯c] m (ȃ) priprava za ovlaževanje, vlaženje zraka: uravnavati vlažnost z rosilci in ovlaževalci / na radiatorje so namestili pločevinaste ovlaževalce posode z vodo ♪
  13.      ovlaževánje  -a s (ȃ) glagolnik od ovlaževati: tako ovlaževanje zraka za te rastline ne zadošča; naprava za ovlaževanje prostorov ♪
  14.      ovlaževáti  -újem nedov. (á ȗ) delati kaj vlažno: ovlaževati ozračje v rastlinjaku; prostori se avtomatično ogrevajo in ovlažujejo ♪
  15.      ovóčje  -a s (ọ̑) zastar. sadje: košara sočnega ovočja ♪
  16.      ovohávanje  -a s (ȃ) glagolnik od ovohavati: ovohavanje psov / nezaupljivo medsebojno ovohavanje ♪
  17.      ovójek  -jka m (ọ̑) star. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme; ovoj: ovojek semena / ovojek sviloprejke ◊ bot. ovršni listi socvetja ♪
  18.      ovójen  -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ovoj ali ovijanje: ovojni material / ovojni papir / nekaj informacij o avtorju najdemo na ovojnem listu ovitku ◊ elektr. ovojna napetost napetost, ki se inducira v enem ovoju; tisk. ovojna tiskovna plošča tiskovna plošča, ki se pripne na tiskovni valj ♪
  19.      ovráten  -tna -o prid. (ȃ) ki je za okrog vratu: ovratni nakit; svilena ovratna ruta / okrogel ovratni izrez vratni ♪
  20.      ovrátniček  -čka m (ȃ) manjšalnica od ovratnik: ima rdečo obleko z belim ovratničkom; čipkast, vezen ovratniček ♪
  21.      ovréči  ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev ♪
  22.      ovrednôtenje  -a s (ȏ) glagolnik od ovrednotiti: estetsko ovrednotenje literarnega dela / razprava zasluži ovrednotenje kot znanstvena in leposlovna stvaritev ♪
  23.      ovrednôtiti  -im dov. (ō ȏ) določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa: ovrednotiti opravljeno delo, knjigo; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti; nanovo ovrednotiti kaj; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence // priznati komu, čemu vrednost, pomembnost: umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti; to bi njegovo delo višje ovrednotilo ovrednôten -a -o: ovrednotena delovna mesta; njihovo delo ni prav ovrednoteno ♪
  24.      ovréti  ovrèm dov., ovŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. zadržati, zavreti: težko je ovreti njegovo jezo; to bo ovrlo razvoj; ovreti tok česa // preprečiti, onemogočiti: ovrli so jim odhod ♪
  25.      óvrovec  -vca m (ọ̑) pog. pripadnik ovre: ovrovci in gestapovci ♪

   27.576 27.601 27.626 27.651 27.676 27.701 27.726 27.751 27.776 27.801  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA