Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (27.026-27.050)


  1.      opozorílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se opozarja na kaj: opozorilni klic, napis; opozorilni znak; opozorilna naprava; opozorilna tabla ♦ strojn. opozorilna lučka, žarnica lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi ♪
  2.      opozorítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od opozoriti: opozoritev na napako / opozoritev nase ♪
  3.      oprasíti se  -ím se dov., oprásil se (ȋ í) nav. 3. os. roditi, povreči prašička: svinja se je že dvakrat oprasila ♪
  4.      opráskanec  -nca m (á) ekspr. opraskan človek: kdo pa je tisti opraskanec ♪
  5.      oprašênje  -a s (é) redko oprašitev: oprašenje cveta ♪
  6.      opraševálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) žuželka, ptica, ki oprašuje: čebela in čmrlj sta najpomembnejša opraševalca cvetja; pisani cveti vabijo opraševalce / veter je opraševalec žit ♪
  7.      opraševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na opraševanje: opraševalno delo čebel / opraševalne žuželke žuželke, ki oprašujejo ♪
  8.      opraševálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) ženska oblika od opraševalec: pomembna vloga čebel kot opraševalk cvetja ♪
  9.      opraševánje  -a s (ȃ) glagolnik od opraševati: opraševanje sadnega drevja ♪
  10.      opraševáti  -újem nedov. (á ȗ) bot. prenašati pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele so že začele opraševati / umetno opraševati ♪
  11.      oprašítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od oprašiti: oprašitev blaga v izložbi / oprašitev in oploditev cvetov / medsebojna oprašitev navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste; samolastna oprašitev s pelodom istega cveta / oprašitev matice ♪
  12.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
  13.      opravíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od opravičiti: opravičenje izostanka / opravičenje človeka / star. prositi opravičenja za oproščenje, odpuščanje ♪
  14.      opravíčenost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost opravičenega: opravičenost izostanka, zamude 2. publ. upravičenost: opravičenost boja, obstoja, opominov / opravičenost do dodatka pravica ♪
  15.      opravičeválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki dela kaj opravičeno: opravičevalna izjava; opravičevalno pismo / opravičevalen pogled 2. ki opravičuje, zmanjšuje krivdo za kaj: opravičevalni razlogi; opravičevalna okoliščina ♪
  16.      opravičevánje  -a s (ȃ) glagolnik od opravičevati: prepogostno opravičevanje zaradi nenapisanih nalog / opisal je njegovo opravičevanje in obup / opravičevanje pritiska na sosednje države / ekspr. pismo, polno opravičevanj opravičil ♪
  17.      opravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪
  18.      opravičílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki naredi kaj opravičeno: začeti govor z opravičilnimi stavki; opravičilno pismo 2. ki opraviči, zmanjša krivdo za kaj: opravičilne okoliščine ♪
  19.      opravílce  -a s (ȋ) ekspr. manjšalnica od opravilo: prav prijetno opravilce ♪
  20.      opravílen  -lna -o prid. (ȋ) zastar. posloven, uraden: opravilni dopisi / opravilne ure se začnejo ob osmih ♦ jur. opravilna sposobnost poslovna sposobnost ♪
  21.      oprávljanje  -a s (á) glagolnik od opravljati1: redno opravljanje izpitov; opravljanje verskih obredov / dobro opravljanje službe / prepoved opravljanja določenega poklica / opravljanje živine ♪
  22.      oprávljanje  tudi opravljánje -a s (á; ȃ) glagolnik od opravljati2: ne mara opravljanja; opravljanje in obrekovanje ♪
  23.      opravljívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) opravlja: zavrniti opravljivca ♪
  24.      oprédati  -am nedov. (ẹ̄) ovijati, obdajati s pajčevino: pajek opreda muho; pren. sanje mu opredajo dušo // redko ovijati: palico opredati z vrvjo ♪
  25.      opredélba  -e ž (ẹ̑) knjiž. opredelitev, definicija: oporeka njegovi opredelbi države; opredelba pojma ♪

   26.901 26.926 26.951 26.976 27.001 27.026 27.051 27.076 27.101 27.126  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA