Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (24.726-24.750)


  1.      normálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave // ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno // ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose ∙ ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen ◊ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic normálno 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega ♪
  2.      normálije  -lij ž mn. (á ȃ) jur., nekdaj uradni predpisi, odločbe za poslovanje, organizacijo (nižjih) organov državne uprave, šolstva, železnic: držati se normalij / normalije za srednje šole // zbirka takih predpisov, odločb ♪
  3.      normalizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od normalizirati: normaliziranje prometa / normaliziranje razmer na meji / normaliziranje jekla ♪
  4.      normalnotíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normalni tir: normalnotirna proga, železnica / normalnotirni vagoni ♪
  5.      normatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na normo, pravilo, zakon: pedagogika obravnava predvsem normativno, psihologija pa empirično stran človekovega razvoja / normativna trditev, zahteva; njegova estetika hoče biti normativna / normativni posegi v knjižni jezik / zakoni in drugi normativni akti; odločba je za naše ravnanje normativna / normativni organi oblasti ♦ filoz. normativne znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja; lingv. normativni kvalifikator kvalifikator, ki označuje, določa jezikovno sredstvo, pojav glede na normo knjižnega jezika; informativno-normativni slovar; normativna slovnica slovnica, ki določa, katera jezikovna sredstva, možnosti se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku normatívno prisl.: normativno določiti ♪
  6.      nórmen  -mna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na norma 2: zvišati delavcem normne postavke / izdelek ni v skladu z normnimi predpisi ♪
  7.      normíranje  -a s (ȋ) glagolnik od normirati: načela, sistem normiranja / normiranje dela / normiranje knjižnega jezika ♪
  8.      normírec  -rca m (ȋ) kdor določa delovno normo in nadzoruje njeno izpolnjevanje: podjetje zaposli normirca; tečaj za normirce ♪
  9.      noroglávec  -vca m (ȃ) ekspr. nespameten, neumen človek: ta noroglavec pa še sili za njo; predrzni noroglavci ♪
  10.      norvéščina  -e ž (ẹ̑) norveški jezik: prevod iz norveščine ♪
  11.      norvéški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Norvežane ali Norveško: norveški film / norveška meja ◊ agr. norveški soliter umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; zool. norveški rak večji morski rak svetlo rožnate barve z okusnim mesom; škamp ♪
  12.      nósec  -sca m (ọ̑) nar. belokranjsko lesen zamašek z luknjico za pitje iz ročnega sodčka: nastavil je nosec na usta in pil iz barilca ♪
  13.      nôsec  -sca m (ó) star. nosilec, nosač: nosci so postavili tram na tla ♪
  14.      noséčnica  -e ž (ẹ̑) ženska, ki ima v telesu plod: obleka, prehrana nosečnice / dispanzer za nosečnice ♪
  15.      noséčniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nosečnice ali nosečnost: nosečniška slabost / nosečniška obleka ♪
  16.      noséčnost  -i ž (ẹ́) stanje noseče ženske: ugotoviti nosečnost; bila je v zadnjih mesecih nosečnosti; znamenja nosečnosti ♦ med. prekiniti nosečnost; med., vet. izvenmaternična nosečnost pri kateri se plod ne razvija v maternici; soc. načrtovana nosečnost ♪
  17.      noséčnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na nosečnost: nosečnostna doba / nosečnostne težave ♦ med. nosečnostne pege rjavkaste pege na čelu, licih noseče ženske; nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske ♪
  18.      nósek  -ska m (ọ̑) ekspr. manjšalnica od nos: niti nosek se ni videl iz kožuhovine / lonec z noskom ♪
  19.      noséma  tudi nozéma -e ž (ẹ̑) zool. črevesni zajedavec odraslih čebel, Nosema apis: povzročitelj te bolezni je nosema ♪
  20.      nosemávost  tudi nozemávost -i ž (á) čeb. nalezljiva črevesna bolezen odraslih čebel: obvarovati čebele pred nosemavostjo; huda gniloba, pršičavost in nosemavost ♪
  21.      nósen  in nôsen -sna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na nos: nosne kosti; vnetje nosne sluznice / nosna, ustna votlina / nosne bolezni ♦ anat. nosni greben, hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; nosni pretin; lingv. nosni glas ♪
  22.      nôsen  -sna -o prid. (ó ō) 1. raba peša, navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod; noseč: nosna ženska; bila je že tretji mesec nosna / nosna je s sosedom 2. knjiž., ekspr. obilen, nabrekel: nosni oblaki 3. knjiž. nosilen: nosni steber ● pesn. nosno zrno nabreklo, kaleče ♪
  23.      nosílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) navadno z rodilnikom 1. kdor drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanj, in hodi: nosilci krste, zastave / tisti dan sem bil nosilec vode / knjiž. na cilju smo nosilcem plačali nosačem / nosilec štafetne palice 2. kdor dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že v srednji šoli se je seznanil z nosilci naprednih idej / nosilci sodobnega knjižnega jezika so zlasti izobraženci; publ. nosilci boja za socializem borci // publ. kdor z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: boriti se proti nosilcem birokratskih odnosov; delavski razred kot nosilec socialistične družbene ureditve 3. publ. kar kaj ustvarja, opredeljuje: v njegovih skladbah je melodija glavni nosilec izraza; glas — nosilec pomenskega razlikovanja 4. knjiž. kdor dela, da je kdo deležen česa: taki ljudje so nosilci nesreče / ti oblaki so nosilci snega prinašajo sneg 5. kdor je (uradno) odgovoren za opravljanje, uresničitev kakega dela, dejavnosti: določiti nosilca načrta, raziskovalne naloge / nosilec javne funkcije / odlična igra nosilca glavne vloge glavnega igralca 6. publ. kdor kaj plačuje, poravnava ali dobiva, prejema: nosilec proračunskih sredstev / nosilec vseh dohodkov in izdatkov je podjetje 7. kdor ima kaj priznano, dano: nosilec najemninske, stanovanjske pravice / nosilec socialnega zavarovanja / nosilec oblasti, suverenosti je ljudstvo / nosilec reda zaslug za narod z zlato zvezdo 8. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: mleko je nosilec vitamina D / geni so nosilci dednih lastnosti 9. publ. kdor ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: tudi ptiči so nosilci različnih bolezni / nosilec bacilov bacilonosec 10. podolgovat vodoraven gradbeni element, ki prenaša obtežitev na podpore: okrepiti, podreti nosilec; stavbe tega arhitekta stoje navadno na stebrih, nosilcih; jekleni, leseni, železobetonski nosilec; prečni, vzdolžni nosilec 11. publ. vojna ladja, letalo, naprava za prevoz, prenos in izstreljevanje določenega orožja: nosilec nuklearnega orožja / podvodni in nadvodni nosilci raket ◊ elektr. nosilec daljši predmet za nošenje, držanje izolatorja; nosilec podatkov papir, magnetofonski trak, material, na katerega se zapisujejo, na katerem se ohranjajo določeni podatki v (elektronskem) računalniku; fin. stroškovni nosilec proizvod, storitev, v zvezi s katero se stroški pojavljajo in so nanjo razdeljeni; fot. nosilec emulzije podlaga, na katero je nanesena emulzija; gled. nosilec kulis priprava, na katero se pritrdijo, obesijo kulise lutkovnega odra; grad. ločni nosilec v obliki loka; mostni nosilec del mostu, ki prenaša obtežbo na podpornike; palični nosilec sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; lingv. v trpnem stavku je osebek nosilec stanja; v češčini je nosilec naglasa prvi zlog; polit. nosilec kandidatne liste v nekaterih državah kdor ima pred vsemi drugimi kandidati volilne liste prednost, da postane poslanec določene stranke; strojn. nosilec navadno mirujoč, podolgovat element stroja, naprave, na katerega delujejo sile, zlasti pravokotno; šport. nosilec oranžnega, rumenega pasu ♪
  24.      nosílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje ◊ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola ♪
  25.      nosítelj  -a m (ȋ) publ. nosilec: nositelj štafetne palice / nositelji srednjeveške kulture so bili menihi / nositelj akcije je zavod za spomeniško varstvo / prepričljiva igra nositelja glavne vloge glavnega igralca ♪

   24.601 24.626 24.651 24.676 24.701 24.726 24.751 24.776 24.801 24.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA