Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (21.426-21.450)


  1.      nasmehováti se  -újem se nedov. (á ȗ) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmehovala se je plesalcu; zadovoljno, zlobno se nasmehovati ♪
  2.      nasmejánost  -i ž (á) stanje nasmejanega človeka: nasmejanost otrok ♪
  3.      nasmejáti se  -sméjem se tudi -ím se stil. -sméjam se dov., nasméj se in nasmèj se nasméjte se stil. nasméjaj se nasmejájte se; nasmejál se stil. nasméjal se nasmejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. nasmehniti se, zasmejati se: glasno, široko, trpko se nasmejati; prijazno se mu je nasmejala; v zadregi se je nasmejal / ves obraz se ji je nasmejal 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po smejanju: v družbi se je nasmejal / ekspr. nasmejati se do solz ● ekspr. sreča se mu je nasmejala doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug nasmejáti publ. zadovoljiti komu potrebo, željo po smejanju: film želi nasmejati gledalce; znal je nasmejati otroke nasmeján -a -o: nasmejan obraz; bila je srečna in nasmejana ♪
  4.      nasméšek  -ška m (ẹ̑) manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmešek; droben, prijazen nasmešek / z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje; pozdravila ga je z nasmeškom / ekspr.: okrog ust mu je zaigral nasmešek; obraz se mu je razlezel v nasmešek / ironični, vljudnostni nasmešek // ekspr. tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha: to vzbuja nasmešek / z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje ♪
  5.      nasmešljív  -a -o prid. (ȋ í) star. ki se (rad) nasmehuje: bil je flegmatičen in nasmešljiv / nasmešljiv pogled nasmešljívo prisl.: nasmešljivo se je začudil ♪
  6.      nasmetíti  -ím dov., nasmétil (ȋ í) narediti kaj smetno: nasmetiti tla; otroci so nasmetili po sobi nasmetèn -êna -o: soba je bila nasmetena s pepelom ♪
  7.      nasmíhanje  -a s (ȋ) glagolnik od nasmihati se: veselo otrokovo nasmihanje / tega hinavskega nasmihanja ni mogel več prenašati ♪
  8.      nasmíhati se  -am se nedov. (ȋ ȋ) z manj poudarjenim izrazom obraza, navadno z le rahlo raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmihata se drug drugemu; ljubeznivo, skrivnostno se nasmiha; ob tej misli se je veselo nasmihal / njene ustnice so se nasmihale; ekspr. rahlo se je nasmihal v duši; pesn.: njive in gaji so se nasmihali; izza oblakov se mu nasmiha sonce // ekspr. posmehovati se: mi se nasmihamo vam, drugi se bodo pa nam; nasmiha se njeni govorici, zadregi ♪
  9.      nasmihávati se  -am se nedov. (ȃ) redko nasmihati se: veselo se ji je nasmihaval / zaničljivo se nasmihavati ♪
  10.      nasmúčati se  -am se dov. (ȗ) zadovoljiti svojo potrebo, željo po smučanju: odšel je v hribe, da bi se nasmučal in odpočil // ekspr. v smučanju doseči veliko, preveliko mero: pravi, da se je dovolj nasmučal za svojo slavo ♪
  11.      nasnovátelj  -a m (ȃ) knjiž., redko kdor koga naklepno napelje h kaznivemu dejanju; napeljevalec ♪
  12.      nasnútek  -tka m (ȗ) obrt. začetna vrsta pri pletenju, kvačkanju: deset centimetrov od nasnutka dodamo še pet petelj ♪
  13.      nasoljeváti  -újem nedov. (á ȗ) posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: meso so nasoljevali in prekajevali ♪
  14.      nasónčiti se  -im se dov. (ọ́ ọ̑) zadovoljiti svojo potrebo, željo po sončenju: na morju so se nasončili in naplavali ♪
  15.      nasôpsti se  -sôpem se dov., nasópel se in nasôpel se nasôpla se (ó) knjiž. nadihati se: stopila je k oknu, da bi se nasopla svežega zraka / nasopsti se dima / redko ustavil se je, da bi se nasopel oddahnil ♪
  16.      naspánčkati se  -am se dov. (ȃ) otr. naspati se: no, si se naspančkal ♪
  17.      naspáti se  -spím se dov., naspì se naspíte se; naspál se (á í) zadovoljiti svojo potrebo, željo po spanju: ko so se spočili in naspali, so nadaljevali pot; dobro se naspati naspán -a -o: bil je spočit in naspan ♪
  18.      naspéti  -spèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. knjiž., redko nasuti: naspeti kokošim koruze 2. nar. zgoditi se, pripetiti se: kadar mu je kaj naspelo, se ni razjezil, samo dotaknil se ni ničesar (M. Kranjec) ♪
  19.      nasprótek  -tka m (ọ̑) knjiž. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega; nasprotje: življenje in smrt sta si nasprotka; v delu je polno nasprotkov / druge osebe v drami so moralni in idejni nasprotek glavnemu junaku ♪
  20.      naspróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer ◊ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji nasprótno 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem ♪
  21.      nasprótje  -a s (ọ̑) 1. pojav ali stanje, ko se kaj po bistvenih lastnostih razlikuje od določenega: v njegovih trditvah je precej nasprotij; odpraviti, omiliti nasprotja; izgladil je na prvi pogled veliko nasprotje; v stranki je prišlo do nasprotij; družbena, nacionalna, politična, razredna, socialna nasprotja; nasprotje med besedami in dejanji; nasprotje med mladimi in starimi; nasprotja v izpovedbah prič; knjiž. Indija je dežela nasprotij / priti v nasprotje s predpisi, z zakonom; to je v nasprotju z logiko, moralo, s prej povedanim; ekspr. to je v kričečem nasprotju z njegovimi težnjami; ravnati v nasprotju s predpisi ♦ soc. enotnost nasprotij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih 2. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: njegova zadnja umetniška zbirka je nasprotje prejšnji; nasprotje izrazu dober je slab; tema v Župančičevi poeziji se pojavlja le kot nasprotje luči // ekspr., navadno s prilastkom kdor je od koga po lastnostih, mišljenju popolnoma drugačen: sin je pravo nasprotje očeta; dekle je živo nasprotje svoje družine ● evfem. zaradi meje sta si prišla v nasprotje sta se sprla; pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna; publ. v nasprotju s prvo tekmo je naša reprezentanca drugo tekmo izgubila v prvi tekmi je zmagala, drugo pa je izgubila; nasprotja se privlačujejo ♪
  22.      nasprotnoiménski  -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: elektr. nasprotnoimenski električni naboji električni naboji, izmed katerih so eni pozitivni, drugi pa negativni; fiz. nasprotnoimenski magnetni pol južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega ♪
  23.      nasprotnosméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) teh. vzporeden z drugim, a nasprotno usmerjen: nasprotnosmerna električna toka / nasprotnosmerni sili ♪
  24.      nasprotoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. nasprotnik: govornik je poskušal prepričati nasprotovalce ♪
  25.      nasprotovánje  -a s (ȃ) glagolnik od nasprotovati: nasprotovanje predpisom, predlogom; idejno, politično nasprotovanje / kljub nasprotovanjem nadaljuje začeto delo ♪

   21.301 21.326 21.351 21.376 21.401 21.426 21.451 21.476 21.501 21.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA