Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (20.826-20.850)



  1.      naglaševáti  -újem nedov.) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede ♦ lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela
  2.      naglávek  -vka m () knjiž., redko pokrivalo: nosi čipkast naglavek
  3.      nagláven 1 -vna -o prid. (ā) ki je za na glavo: naglavni nakit; pisane naglavne rute / naglavna svetilka svetilka, ki se nosi na glavi; naglavna uš
  4.      nagláven 2 -vna -o prid. () star., navadno v zvezi z greh velik, hud: to je naglavni greh našega časa
  5.      naglávje  -a s () kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bela naglavja redovnic
  6.      naglédati se  -am se dov., nagléj se in naglèj se nagléjte se, stil. naglédi se naglédite se (ẹ́ ẹ̑) zadovoljiti svojo potrebo, željo po gledanju, ogledovanju: ne more se je nagledati / ko se nagleda ene podobe, se zagleda v drugo
  7.      nagléžnjica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., arheol. okras za na noge, navadno v obliki obroča; nanožnica: uhani, nagležnjice in zapestnice
  8.      nágličen  -čna -o prid. (ā) star. hiter: slišal se je samo njegov naglični dih / naglična vožnja náglično prisl.: naglično napraviti
  9.      naglúšen  -šna -o prid. (ú ū) nekoliko gluh: star je že in naglušen; precej naglušna ženska / naglušno uho
  10.      nagnéčen  -a -o prid. (ẹ̑) zastar. nagneten, natlačen: stali so nagnečeni na hodniku
  11.      nagnêsti  -gnêtem dov., nagnêtel in nagnétel nagnêtla, stil. nagnèl nagnêla (é) povzročiti, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: ujetnike so nagnetli v vagone; mladina se takoj nagnete na plesišče / veter je nagnetel oblake nad dolino; dogodki so se nagnetli, da so jim komaj sledili nagnetèn -êna -o: vlak je bil nagneten z vojaki; ob ograji nagnetena množica se je poslavljala
  12.      nagnétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. grmaditi, kopičiti: v razpravi nagneta preveč podatkov; za goro se nagnetajo sovražne čete
  13.      nágnjenje  -a s (á) 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje // navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam
  14.      nágnjenost  -i ž (á) lastnost, značilnost nagnjenega: nagnjenost čela, ploskve / nagnjenost k varčevanju, razuzdanemu življenju / nagnjenost k določenim boleznim / spolna nagnjenost do oseb istega spola
  15.      nagnúsen  -sna -o prid. (ú ū) ekspr. gnusen: nagnusna gosenica, stenica; nagnusna rana / izmij si obraz, ker si videti nagnusen / nagnusno ravnanje
  16.      nagnúsnež  -a m () ekspr. človek, ki vzbuja gnus: s takim nagnusnežem nočem imeti stikov
  17.      nagobezdáti  -ám dov.) nizko reči, povedati: kar je nagobezdal o njem, je vse laž
  18.      nagódek  -dka m (ọ̑) star. dogodek, pripetljaj: aktualni dnevni nagodki / zabaval jih je s pripovedovanjem svojih nagodkov
  19.      nagóltati se  -am se [t] dov. (ọ́) ekspr. najesti se: nagoltali so se pečenke in slaščic
  20.      nagoréti  -ím dov., nagôrel (ẹ́ í) nekoliko ogoreti: ob požaru so nosilni tramovi le nagoreli / počakaj, da premog nagori začne goreti
  21.      nagovárjanje  -a s () glagolnik od nagovarjati: nagovarjanje mimoidočih; nagovarjanje z imenom / nagovarjanje h kaznivemu dejanju
  22.      nagóvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nagovor: nagovorna oblika lirskega teksta
  23.      nagovorjênec  -nca m (é) kdor je nagovorjen, ogovorjen: nagovorjenec je za hip pomolčal, nato pa spregovoril
  24.      nagovorjênka  -e ž (é) ženska oblika od nagovorjenec: nagovorjenka se je nasmehnila in spregovorila
  25.      nagrábek  -bka m () kar se nagrabi: nagrabek sena

   20.701 20.726 20.751 20.776 20.801 20.826 20.851 20.876 20.901 20.926  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA