Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (19.651-19.675)


  1.      mežàv  -áva -o [mǝž in mež] prid. (ȁ á) 1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek 2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo // medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce mežávo prisl.: mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil ♪
  2.      méželj  -žlja in -na [žǝl] m (ẹ́) 1. zastar. filister, ozkosrčnež: ti mežlji in uradniki ne bodo nikdar zavedni; tipičen dunajski meželj 2. nar. vez, s katero je privezana trta h kolu: Truden ko meželj pri trti (F. Bevk) ♪
  3.      mežéven  -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) redko muževen 1: meževna veja ♪
  4.      mežík  -a [mǝž in mež] m (ȋ) gib veke, pri katerem se oko zapre in takoj spet odpre: pri vsakem mežiku je čutil rahlo bolečino ♪
  5.      mežíkanje  -a [mǝž in mež] s (ȋ) glagolnik od mežikati: mežikanje zaradi močne svetlobe / mežikanje med fanti in dekleti / mežikanje starega svetilnika ♪
  6.      mežíkati  -am [mǝž in mež] nedov. (ȋ) 1. zapirati in odpirati oči: oči ga pečejo, zato tako mežika; mežika zaradi nenadne močne svetlobe / mežikati z očmi / murni so zaspano mežikali v sonce; pren., ekspr. cvetlice mežikajo v popoldanskem soncu 2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj: ženske so mu pomenljivo mežikale; pri mizah si bodo mežikali: to je tisti rogonosec; pren. srednjeveška mesta so mežikala kmetu, ker so potrebovala rokodelce 3. ekspr. prižigati se in ugašati; utripati: svetilnik enakomerno mežika / šofer je nervozno mežikal z žarometi // dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe: skozi veje so mežikale lučke; okenca bajte so mežikala v noč / z neba so mežikale zvezde mežikáje knjiž.: obstala sta in mežikaje gledala v svetlo luč; pomenljivo mežikaje se je zasmejal mežikajóč -a -e: približevala se je potiho, smehljajoč se in mežikajoč; mežikajoč svetilnik; mežikajoče oči ♪
  7.      mežíkav  -a -o tudi mežikàv -áva -o [mǝž in mež] prid. (í; ȁ á) ki rad mežika: pegast, mežikav fant / mežikave oči / mežikava luč ♪
  8.      mežíkavec  tudi mežikávec -vca [mǝž in mež] m (í; ȃ) nav. slabš. kdor (rad) mežika: prišel je s prijateljem, tistim mežikavcem ♪
  9.      mežikljáti  -ám [mǝž in mež] nedov. (á ȃ) ekspr. mežikati: mežikljati zaradi dima, močne svetlobe; dekletce je preplašeno mežikljalo ♪
  10.      mežíkniti  -em [mǝž in mež] dov. (í ȋ) 1. zapreti in odpreti oči: večkrat je krčevito mežiknil / mežikniti z očmi 2. pomežikniti: za očetovim hrbtom je mežiknila bratu 3. ekspr. za hip prenehati svetiti: električna luč je nekajkrat mežiknila ♪
  11.      méžiti  -im, in mežíti in méžiti -im nedov. (ẹ̄; ȋ ẹ́) nar. vzhodno odstranjevati lubje z muževnega debla; majiti: mežiti deblo, hlod ♪
  12.      méžnar  -ja m (ẹ́) pog. kdor oskrbuje cerkev; cerkovnik: mežnar zvoni; bil je za mežnarja pri farni cerkvi ♪
  13.      méžnarica  -e ž (ẹ́) pog. cerkovnikova žena: malo je poklepetal z mežnarico ♪
  14.      mežnaríja  -e ž (ȋ) hiša za cerkovnika: organist je stanoval v mežnariji; stara, slabo vzdrževana mežnarija ♪
  15.      mežnáriti  -im nedov. (á ȃ) pog. biti cerkovnik: tukaj sta mežnarila že njegov oče in ded ♪
  16.      méžnarski  -a -o prid. (ẹ́) pog. cerkovniški: mežnarska opravila / mežnarska bera ♪
  17.      mežníja  -e ž (ȋ) nar. mežnarija: sezidali so novo mežnijo ♪
  18.      mežúrkati  -am [mǝž in mež] nedov. (ū) nar. mežikati: oči so mu kar naprej mežurkale / skrivaj je mežurkala vanj ♪
  19.      miázem  -zma m (ā) med. miazma: iz močvirja se dviga strupen miazem; pren. živi v ozračju, nasičenem z miazmom slabih zgledov ♪
  20.      micélij  tudi micél -a m (ẹ́; ẹ̑) bot. mrežasto razrasle nitke, iz katerih zrastejo gobe, glive, podgobje: na vse strani razrasli micelij ♪
  21.      mícen  -a -o [cǝn] prid. (ȋ) ekspr. zelo majhen: micen otročiček / stroški bodo prav miceni ♪
  22.      mícken  -a -o [kǝn] prid. (ȋ) nar. zelo majhen: dala mu je samo micken kos kruha ♪
  23.      míčen  -čna -o prid., míčnejši (í ȋ) knjiž. privlačen, ljubek: mičen obraz; dekleti sta bili prav mični; v tej svoji zadregi je bila zelo mična / mično jezero, mestece / njegovo pripovedovanje je nadvse mično zanimivo míčno prisl.: gosta je bilo res mično poslušati ♪
  24.      míčken  -a -o [kǝn] prid. (ȋ) ekspr. zelo majhen: otrok je bil takrat še čisto mičken; v daljavi je bilo videti vse zelo mičkeno ♪
  25.      midinétka  -e ž (ẹ̑) v francoskem okolju mlada delavka, zlasti šiviljske stroke: midinetke iz modnega salona // lahkoživo dekle: naveličal se je varietejskih lepotic, midinetk in modelov ♪

   19.526 19.551 19.576 19.601 19.626 19.651 19.676 19.701 19.726 19.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA