Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (19.101-19.125)


  1.      mejášinja  -e ž (ā) 1. lastnica zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo: spreti se z mejašinjo zaradi gozda 2. knjiž., redko sosednja država; soseda: Francija in njena mejašinja Nemčija ♪
  2.      mejášiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž., redko imeti s kom isto, skupno mejo: na zahodu mejašimo z Italijani ♪
  3.      mejáštvo  -a s (ȃ) knjiž. stanje, ko ima kdo s kom isto, skupno mejo: slovensko mejaštvo na Germane in Romane / za to pokrajino je bilo turško mejaštvo neugodno sosedstvo ♪
  4.      méjdan  -a m (ẹ̑) 1. zastar. dvoboj, boj: pozval je viteza na mejdan // kraj dvoboja, boja: veliko jih je padlo na mejdanu 2. v orientalskem okolju trg, tržni prostor: na mejdanu poleg železniške postaje so se zbirale majhne gruče Arabcev ♪
  5.      mèjdún  in méjdún medm. (ȅ-ȗ; ẹ̑-ȗ) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdun, je to lep pes ♪
  6.      mèjdúnaj  in méjdúnaj medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdunaj, ali nam je trda predla ♪
  7.      mèjdúš  in méjdúš medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: mejduš, kako je lačen ♪
  8.      méjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo: a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo ● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti ◊ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
  9.      mejíca  -e ž (í) manjšalnica od (živa) meja: pristriči mejico ♪
  10.      mejíšče  -a s (í) knjiž., redko 1. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj; mejnik: to je važno mejišče v razvoju modernega pesništva 2. meja: mejišče med poezijo in prozo / preorati mejišče ♪
  11.      mejíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. imeti isto, skupno mejo: Slovenija meji na Avstrijo, Hrvatsko, redko z Avstrijo, s Hrvatsko / tu meji dolenjsko narečje na gorenjščino / soba meji z eno steno na dvorano / v gozdu meji s sosedom 2. knjiž. omejevati, zapirati: visoke skale so mejile globel / črta dreves je mejila obzorje 3. redko deliti, ločevati: obzidje je mejilo mesto od predmestja / ekspr. ta dva dogodka mejijo mnoga leta 4. ekspr., navadno v zvezi z na biti zelo podoben: njegovo pisanje meji na reportažo / to meji že na blaznost ♪
  12.      mejníca  tudi méjnica -e ž (í; ẹ̑) knjiž. meja, mejna črta: mejnica med vzhodnim in zahodnim področjem / mejnica med zavestjo in podzavestjo / mejnica se je pomaknila navzdol, navzgor ♪
  13.      mejník  -a m (í) 1. kar označuje črto, ki ločuje, razmejuje zemljišča, države, navadno kamen: postaviti, premakniti mejnik / to drevo je mejnik med travnikoma / O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? (O. Župančič) // redko obcestni kamen: sesti na mejnik ob cesti 2. navadno s prilastkom kar časovno ločuje, razmejuje kaj: ta dogodek je zgodovinski mejnik; rojstvo otroka je bilo pomemben mejnik v njenem življenju 3. knjiž., redko določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: z vajami in vztrajnostjo je presegel mejnike svoje sposobnosti ♪
  14.      méjnost  -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost, značilnost mejnega: mejnost pojava, primera ♪
  15.      Méka  -e ž (ẹ́) knjiž., ekspr., s prilastkom mesto, kraj, v katerem je središče kake dejavnosti: gledališka Meka ga je razočarala; Pariz, Meka slikarjev ♪
  16.      méka  in mêka -e ž (ẹ́; é) nar. prekmursko močviren travnik, log: šel je domov po meki; vrbe v meki ♪
  17.      mêka  in méka -e ž (ȇ; ẹ̑) ljubk. koza: naša meka se je izgubila ♪
  18.      mèkeke  medm. (ȅ) posnema glas koze: za zidom je meketala koza: mekeke ♪
  19.      mekèt  -éta m (ȅ ẹ́) meketanje: glasen meket koz ♪
  20.      meketáč  -a m (á) ekspr. kozel: gnal je kozla na semenj, toda suhega meketača ni kupil nihče // slabš. kdor govori, pripoveduje z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: na sestanku smo morali že spet poslušati tistega mestnega meketača ♪
  21.      meketánje  -a s (ȃ) glagolnik od meketati: meketanje koz / dovolj imam tvojega meketanja ♪
  22.      meketáti  -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. oglašati se z glasom me ali mekeke: lačne koze, ovce meketajo v staji / kadar so ga hoteli otroci razdražiti, so začeli meketati 2. slabš. govoriti, pripovedovati z zategnjenim, jokavim in pretrganim glasom: kaj bo z nami, kaj bo z nami, je ves v strahu meketal starec / kaj bi toliko meketal, naredi, pa je govoril, pripovedoval meketáti se ekspr. z zategnjenim, pretrganim glasom se smejati: oglasi se vesel smeh, še stric se meketa meketáje: kozel je meketaje bežal pred psi in otroki meketajóč -a -e: meketajoč glas; meketajoč smeh ♪
  23.      meketàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki (rad) meketa: meketavi kozlički ♪
  24.      mekína  -e ž (í) agr. trši ovoj semena prosa, ječmena, tesno zrasel z vsebino: tolkel je proso in tako odstranjeval mekine // mn. ti ovoji, odstranjeni z luščenjem, tolčenjem: krmiti z mekinami; vreča mekin ● ekspr. oče si zaračuna vsako plevo, vsako mekino malenkost ♪
  25.      mekínast  -a -o prid. (í) med. ki ima zelo drobne delčke poroženele povrhnjice: mekinasta koža ♪

   18.976 19.001 19.026 19.051 19.076 19.101 19.126 19.151 19.176 19.201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA