Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
E (15.126-15.150) 
- klavzúren -rna -o prid. (ȗ) šol., navadno v zvezi klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti: pisati klavzurno nalogo ♪
- klécanje -a s (ẹ̄) glagolnik od klecati: klecanje kolen ♪
- klécati -am nedov. (ẹ̄) nehote, sunkovito upogibati nogo v kolenu, zlasti med hojo: ves čas je klecal / ekspr. klecati od utrujenosti biti zelo utrujen / noge so nam klecale // ekspr. počasi, okorno stopati: rudarji so trudni klecali iz jam; po cesti kleca tovorna živina klecajóč -a -e: stopati s klecajočimi koraki; klecajoča hoja ♪
- klécav -a -o prid. (ẹ̄) ki (rad) kleca: klecav berač / klecave noge / prišel je s klecavimi koraki klecajočimi ♪
- klécen -cna -o prid. (ẹ̑) elektr., v zvezi klecno stikalo stikalo, katerega vzvod se lahko premakne v eno ali drugo skrajno lego ♪
- klécniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: ni padel, le klecnil je / noge so ji klecnile // v meščanskem okolju, nekdaj napraviti majhen poklek, navadno pri pozdravu: služinčad je klecnila pred gospodinjo / klecniti s kolenom 2. ekspr. pasti, zgruditi se: kar klecnili so od strahu / klecnila je na kolena, tla ♪
- kléč -a m (ẹ̑) redko kleč ž: valovi so se razbijali ob kleču ♪
- kléč -í ž (ẹ̑) večja, navadno neostra skala: ladja se je ob kleči razbila / med klečmi in čermi ♪
- klečálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kleči: vrsta klečalcev ♪
- klečálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) nizki klopi podobna priprava z oporo za roke, ki se uporablja za klečanje: poklekniti na klečalnik / na klečalniku je bila odprta knjiga ♪
- klečálo -a s (á) star. klečalnik: poklekniti na klečalo ♪
- klečánje -a s (ȃ) glagolnik od klečati: od klečanja so jo bolela kolena ♪
- klečáti -ím nedov., klêči in kléči; klêčal in kléčal (á í) biti na nogah, upognjenih v kolenih: stati in klečati v cerkvi / klečati na eni nogi ∙ ekspr. kleči pred tem človekom ponižuje se pred njim; ga obožuje ♦ šport. klečati sonožno // klečeč prestajati kazen: moral je klečati / klečati za kazen klečé: kleče moliti, prositi klečèč -éča -e: klečeč na tleh, v kotu; klečeča množica; sam.: gledal je klečeče pred seboj ♪
- klêče -éta s (é ẹ́) star. kleč ž: ladja se je ob klečetu razbila ♪
- klečeplástvo -a s (ȃ) 1. slabš. lastnost klečeplaznega človeka: odbija jo klečeplastvo tega človeka 2. klečeplazenje: hlapčevanje in klečeplastvo pred mogočneži ♪
- klečeplàz -áza m (ȁ á) star. klečeplazec: dvorni klečeplazi ♪
- klečeplázec -zca m (ȃ) slabš. kdor si zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadeva za naklonjenost nadrejenih: bil je klečeplazec in karierist ♪
- klečeplázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na klečeplazce ali klečeplazenje: bil je klečeplazen pisar / klečeplazne besede; pisaril je klečeplazna pisma klečeplázno prisl.: vedel se je zelo klečeplazno ♪
- klečeplázenje -a s (á) glagolnik od klečeplaziti: klečeplazenje pred oblastniki; klečeplazenje in kameleonstvo ♪
- klečepláziti -im nedov. (á ȃ) slabš. zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost nadrejenih: hlapčeval je in klečeplazil; klečeplazijo zaradi dobička / klečeplazi pred vsakim režimom // redko pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost koga sploh: spet klečeplazi okoli nje ● slabš. klečeplazi pred vsem tujim pretirano, navadno neupravičeno hvali, ceni tuje ♪
- klečepláznik -a m (ȃ) redko klečeplazec: prišel je on in njegovi klečeplazniki ♪
- klečeplázništvo -a s (ȃ) klečeplastvo: koristolovstvo in klečeplazništvo ♪
- klečepláznost -i ž (ā) slabš. lastnost klečeplaznega človeka: njegova klečeplaznost jo je bolela ♪
- klečét -i ž (ẹ̑) star. kleč ž: ladja je zadela ob klečet ♪
- klečevít -a -o prid. (ȋ) poln kleči: klečevito morje ♪
15.001 15.026 15.051 15.076 15.101 15.126 15.151 15.176 15.201 15.226 
