Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
E (13.051-13.075)
- iznenáditi -im tudi znenáditi -im dov. (á ȃ) knjiž. presenetiti: novica jih je iznenadila; pismo ga je prijetno iznenadilo; iznenadil nas je z obiskom / publ. naša reprezentanca je iznenadila iznenáden tudi znenáden -a -o: bil je tako iznenaden, da ni mogel odgovoriti; vsa iznenadena ga je pogledala ♪
- iznenájati -am nedov. (á) star. presenečati: to me veselo iznenaja ♪
- iznêsti -nêsem dov., iznésel iznêsla (é) 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznesti obleko iz omare / ekspr. vso hišo mu bodo iznesli 2. žarg., polit. odkriti, prikazati: delegati so iznesli svoja mnenja; iznesti poglede na kaj; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznesti pomisleke; iznesti trditev trditi iznesèn tudi iznešèn -êna -o: izneseni argumenti; prim. znesti ♪
- iznevéra -e ž (ẹ̑) zastar. nezvestoba: ni se mogel sprijazniti z njeno iznevero ♪
- iznevériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. povzročiti, da kdo preneha biti zvest: izneveriti komu ženo 2. publ. biti neuspešen, odpovedati: propaganda je tokrat izneverila / vreme nas je izneverilo 3. zastar. poneveriti: izneveril je veliko vsoto denarja iznevériti se postati nezvest: izneveriti se možu / izneveriti se tovarišem / izneveriti se načelom, navadam ne držati se jih ♪
- iznevérjati -am nedov. (ẹ́) knjiž. povzročati, da kdo preneha biti zvest: izneverjati komu nevesto iznevérjati se postajati nezvest: dekle se mu izneverja / prijatelji se mu izneverjajo / izneverjati se domačemu kraju / izneverjati se načelom ne držati se jih ♪
- iznevérjenje -a s (ẹ̑) glagolnik od izneveriti: izneverjenje možu / izneverjenje obljubi ♪
- iznevérnik -a m (ẹ̑) zastar. odpadnik: razglasili so ga za iznevernika in mu vzeli vsa posestva ♪
- iznevídeti -im in znevídeti -im dov. (í ȋ) nar. zahodno začutiti nenaklonjenost, odpor do koga: zaradi surovosti so ga ljudje iznevideli ♪
- izníčenje tudi zníčenje -a s (ȋ) glagolnik od izničiti: upirati se popolnemu izničenju; izničenje človeka, sveta ♪
- izničeváti -újem tudi zničeváti -újem nedov. (á ȗ) povzročati prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: okolje je izničevalo vsako njegovo misel; vzgojni učinki se lahko dopolnjujejo ali pa izničujejo / knjiž. izničevati človeštvo uničevati; publ. izničevati vplive odpravljati, odstranjevati; knjiž. gledal je, kako se morje in nebo izničujeta v svetlobi izničujóč tudi zničujóč -a -e: medsebojno se izničujoča svetova ♪
- izníhati se -am se dov. (ȋ) redko prenehati nihati: nihalo se je iznihalo in obstalo ♪
- iznivelirati gl. znivelirati ♪
- iznoréti se -ím se dov., iznôrel se (ẹ́ í) 1. z divjim, razposajenim tekanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: otroci so se iznoreli; pren., ekspr. vreme se je iznorelo 2. ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: ob pustu se iznori staro in mlado; naj se iznori, dokler je mlad ♪
- izobáren -rna -o prid. (ȃ) fiz. ki poteka pri ne spreminjajočem se tlaku: izobarna sprememba ♪
- izóbčenec -nca m (ọ̄) rel. kdor je izključen iz cerkve: biti izobčenec // ekspr. kdor je izključen iz kake skupnosti sploh: družbeni izobčenec ♪
- izóbčenje -a s (ọ̑) rel. izključitev iz cerkve: zagroziti z izobčenjem ♪
- izóbčenka -e ž (ọ̄) rel. ženska, ki je izključena iz cerkve: položaj izobčenke // ekspr. ženska, ki je izključena iz kake skupnosti sploh: prenehali so se družiti z izobčenko ♪
- izóbčenost -i ž (ọ̄) rel. stanje človeka, ki je izključen iz cerkve: izguba pravic zaradi izobčenosti // ekspr. stanje človeka, ki je izključen iz kake skupnosti sploh: zavedati se svoje izobčenosti / izobčenost iz družbe ♪
- izóbčenstvo -a s (ọ̄) star. izobčenost: izobčenstvo iz človeške družbe ♪
- izobčeváti -újem nedov. (á ȗ) rel. izključevati iz cerkve: papež je izobčeval nepokorne vladarje ♪
- izobčítev -tve ž (ȋ) rel. izključitev iz cerkve; izobčenje: izobčitev iz verske skupnosti ♪
- izobčítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izobčenje: izobčitveni postopek / izobčitveni dekret ♪
- izobések -ska m (ẹ̑) redko izvesek ♪
- izobésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) obesiti na vidno mesto: izobesiti cenik, razglas; po vsem mestu so izobesili zastave izobéšen -a -o: zastave so bile že izobešene ♪
12.926 12.951 12.976 13.001 13.026 13.051 13.076 13.101 13.126 13.151