Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (12.526-12.550)



  1.      inženír  -ja m (í) strokovnjak za tehniko z visoko izobrazbo: biti, postati inženir; načrt mu je naredil inženir; dobiti naslov inženirja / geodetski, gozdarski, gradbeni, strojni inženir; obratni inženir ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja; razvojni inženir ki skrbi za izboljšavo in uvajanje novih proizvodnih metod; varnostni inženir ki skrbi za varnost pri delu; inženir arhitekt; inženir elektrotehnike, kemije / diplomirani inženir akademski naslov za diplomanta tehniške fakultete, visoke šole // strokovnjak za tehniko z višjo izobrazbo: podjetje sprejme v službo inženirje in diplomirane inženirje
  2.      inženírec  -rca m () pripadnik inženirske enote: inženirci so naredili pontonski most; četa inženircev
  3.      inženíring  -a m () publ. organiziranje, opravljanje vseh del od načrta do končne usposobljenosti za delovanje kakega objekta, podjetja: prevzeti inženiring; dogovorili so se za celoten inženiring tovarne; oskrbeti inženiring za turistični center; biro za inženiring // podjetje, ki organizira, opravlja taka dela: ustanoviti inženiring / v inženiringu se je združilo več podjetij; neskl. pril.: inženiring biro
  4.      inženírka  -e ž (í) ženska oblika od inženir: postala je inženirka; gradbena inženirka / diplomirana inženirka agronomije, kemije
  5.      inženírski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na inženirje ali inženirstvo: inženirski naslov, poklic; inženirska služba / inženirski biro / inženirski bataljon; inženirski oficir; inženirske čete, enote; inženirska oficirska šola ♦ voj. inženirska enota enota, ki opravlja zlasti utrjevalna in komunikacijska dela, postavlja in odstranjuje ovire // publ. nanašajoč se na tehnično stran česa: delež inženirske biologije pri predelovanju hrane / inštitut za inženirsko seizmologijo
  6.      inženírstvo  -a s () naslov, dejavnost inženirjev: biti ponosen na svoje inženirstvo // s prilastkom dejavnost, ki teoretična tehnična spoznanja uresničuje v praksi: gozdno, kmetijsko inženirstvo ● star. študirati inženirstvo tehnikovoj. rod vojske, ki skrbi zlasti za utrjevalna in komunikacijska dela, za postavljanje in odstranjevanje ovir
  7.      ionosfêra  -e ž () meteor. del atmosfere v višini približno od 100 do 400 km: raziskovati ionosfero; področje ionosfere; ionizacija v ionosferi
  8.      ionosfêrski  -a -o prid. () nanašajoč se na ionosfero: ionosferski pojavi / ionosferska plast plast ionosfere z zelo povečano koncentracijo ionov in elektronov
  9.      iperít  -a m () kem. bojni plin, ki razjeda sluznico in kožo: uporaba iperita v prvi svetovni vojni
  10.      ìracionálen  -lna -o prid. (-) knjiž. nerazumski, domišljijski: pisatelj niha med racionalnim in iracionalnim svetom / iracionalni način dojemanja ga pri študiju ovira / redko iracionalne želje neuresničljive // ki se ne da doumeti; nedoumljiv: iracionalne besede; iracionalne globine človekove osebnosti / ekspr. ljubezen je bila tista iracionalna sila, ki je vplivala na potek dogajanja ◊ mat. iracionalna enačba enačba, ki ima neznanko pod korenom; iracionalno število število, ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili ìracionálno prisl.: iracionalno gledati na kaj; govoriti o tem je precej iracionalno; sam.: njegova trditev je nekaj iracionalnega
  11.      ìracionalízem  -zma m (-) 1. filoz. filozofska smer, ki zavrača naziranje, da je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba iracionalizma 2. knjiž. nedoumljivost, nerazumljivost: njegova poezija prehaja v iracionalizem
  12.      ìreálen  -lna -o prid. (-) knjiž. neresničen, nestvaren: irealen pojav, predlog; irealna trditev / živi v irealnem svetu ◊ lingv. irealni (pogojni) stavek odvisni stavek, ki izraža neuresničljiv pogoj, neuresničljivi pogojni odvisnik
  13.      ìreálnost  -i ž (-) knjiž. neresničnost, nestvarnost: irealnost domnev / taka rešitev vodi v irealnost / umik v irealnost
  14.      iredénta  -e ž (ẹ̑) publ. pristaši iredentizma, iredentisti: tega dejanja je bila osumljena iredenta; italijanska iredenta // iredentizem: hujskati k iredenti
  15.      iredentíst  -a m () za pripadnike nasprotne države pristaš iredentizma: odklanjati neupravičene zahteve iredentistov
  16.      iredentístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na iredentiste ali iredentizem: iredentistične težnje; južnotirolsko iredentistično gibanje
  17.      iredentízem  -zma m () za pripadnike nasprotne države politično gibanje za priključitev ozemlja z narodno manjšino k matični državi: hujskati k iredentizmu; italijanski iredentizem; pristaši iredentizma
  18.      ìreguláren  -rna -o prid. (-) knjiž. nepravilen, nenavaden: iregularen potek, razvoj / utrip žile je iregularen neenakomeren / iregularno trgovanje nezakonito
  19.      ìregulárnost  -i ž (-) knjiž. nepravilnost, nenavadnost: razvojne iregularnosti in posebnosti v jeziku / obsojati iregularnost trgovanja nezakonitost
  20.      ìrelevánten  -tna -o prid. (-) knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: irelevantna informacija; to je čisto irelevantna stvar; oblika je pri tem popolnoma irelevantna
  21.      ìreligióznost  -i ž (-ọ̑) redko brezverstvo, ateizem: širjenje ireligioznosti / izraziti svojo ireligioznost
  22.      ìreverzibílen  -lna -o prid. (-) knjiž. neobrnljiv, nepovrnljiv: ireverzibilen proces, razvoj ♦ fiz. ireverzibilna sprememba sprememba, katere časovni potek se ne da obrniti brez opravljanja dodatnega dela, neobrnljiva sprememba; kem. ireverzibilna reakcija reakcija, ki poteka samo v eni smeri
  23.      írhovec  -vca m (í) ekspr. kdor nosi irhaste hlače: stari irhovec je vzel pipo iz ust
  24.      írhovice  -vic ž mn.) nar. irhaste hlače: nositi, obleči irhovice; fantje v kratkih irhovicah
  25.      írhovke  -hovk ž mn.) irhaste hlače: nositi, obleči irhovke; kratke irhovke; ima nove irhovke

   12.401 12.426 12.451 12.476 12.501 12.526 12.551 12.576 12.601 12.626  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA