Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

E (10.651-10.675)


  1.      govôrec  in govórec -rca m (ó; ọ̑) 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik // kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec // redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca ♪
  2.      góvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj; njegova govorna napaka se da odpraviti; človekova govorna sposobnost; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo; človekove govorne zmožnosti / govorni organi ◊ ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem ♪
  3.      govoríčenje  -a s (ȋ) glagolnik od govoričiti: odbija jo z neprestanim govoričenjem; prazno govoričenje / vsega govoričenja o njem so bili sami krivi ♪
  4.      govorílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se uporablja za govor, govorjenje: govorilni organi; govorilne mišice ◊ ptt naglavna govorilna garnitura; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; teh. govorilna cev cev za prenašanje govora iz enega prostora v drugega, zlasti na ladjah, letalih ♪
  5.      govorjênje  -a s (é) glagolnik od govoriti: govorjenje mu škoduje; slišati je bilo govorjenje in smeh; izražati misli z govorjenjem; zbudilo ga je glasno, mrmrajoče govorjenje ljudi; ima svoj način govorjenja / jezilo ga je govorjenje tega gizdalina; duhovito govorjenje; nizkotno, robato govorjenje / o literaturi je bilo mnogo govorjenja / dogodek je povzročil veliko govorjenja po mestu ♪
  6.      gozdárjenje  -a s (á) glagolnik od gozdariti: po dolgih letih gozdarjenja je končno počival / preudarno gozdarjenje ♪
  7.      gôzdek  tudi gózdek -dka m (ō; ọ̑) gozdiček: gozdek v dolini ♪
  8.      gózden  in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa / zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park / gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih ◊ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš ♪
  9.      gozdênje  in gózdenje -a s (é; ọ̄) glagolnik od gozditi: gozdenje toporišča / pri gozdenju si je pomagal z rokami in nogami ♪
  10.      gozdíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od gozd: zavili so v gozdiček pod vasjo / ekspr. takega gozdička bi bil vsak vesel ♪
  11.      gozdíčevje  -a s (ȋ) redek, nizek gozd: planjava z gozdičevjem ♪
  12.      gozdóvje  -a s (ọ̑) ekspr. več gozdov, gozdovi: kamor je seglo oko, povsod samo gozdovje ♪
  13.      góženje  -a s (ọ̄) glagolnik od gozditi 2: po napornem goženju so dosegli vrh ♪
  14.      góžev  -a -o (ọ̄) pridevnik od gož m: lasje so se ji lesketali kakor goževa koža ♪
  15.      grábeljnik  -a [bǝl] m (ā) 1. agr. priprava za grabljenje, ki se priključi traktorju: kupili so nov grabeljnik in obračalnik 2. obrt. sveder za vrtanje lukenj v čeljusti grabelj ♪
  16.      grábeljski  -a -o [bǝl] (á) pridevnik od grablje: grabeljski zobje ♪
  17.      gráben  -bna m (á) pog. jarek: skočil je v graben; cestni graben // zastar. grapa: s konjem je podil čez hribe in grabne / imeli so bajto doli v grabnu ♪
  18.      grábež  -a m (ȃ) 1. jur. zelo hudo kaznivo dejanje zoper družbeno premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja 2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop 3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar 4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna ♪
  19.      grábežen  -žna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na grabež: sodili so mu zaradi grabežnih umorov / grabežni bager / grabežni volkovi grabežljivi ◊ zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen ♪
  20.      grabežljív  -a -o prid. (ȋ í) ki si pohlepno prisvaja dobrine: je zelo grabežljiv; grabežljiva ženska / grabežljive roke so segle po plenu ♪
  21.      grabežljívec  -vca m (ȋ) 1. ekspr. grabežljiv človek: grabežljivec ni nikomur prizanašal; velik grabežljivec in stiskač 2. ekspr. roparska žival: volkovi, risi in drugi grabežljivci ♪
  22.      grabežljívost  -i ž (í) lastnost grabežljivega človeka: odbijala jo je njegova grabežljivost ♪
  23.      grábežnica  -e ž (ȃ) nav. mn., zool. roparske žuželke, ki izsesavajo druge žuželke, Asilidae ♪
  24.      grabílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) 1. teh. grabež, grabilo: dobili so bager z grabilcem 2. fot. priprava z zobci, ki grabi in premika filmski trak ♪
  25.      grabílen  -lna -o prid. (ȋ) ki se rabi za grabljenje: grabilni stroj ♪

   10.526 10.551 10.576 10.601 10.626 10.651 10.676 10.701 10.726 10.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA