Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Duh (826-850)


  1.      prostáščina  -e ž (ā) knjiž. prostaštvo: bila je žrtev moževe prostaščine / ekspr. duhovna prostaščina ♪
  2.      protestántovski  -a -o prid. (á) redko protestantski: protestantovski duhovnik / protestantovske dežele ♪
  3.      protestántski  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na protestante ali protestantizem: protestantski duhovnik / slovenski protestantski pisci / baptisti, metodisti in druge protestantske cerkve ♦ rel. protestantska vera krščanska vera, ki priznava sveto pismo za edino versko avtoriteto ♪
  4.      prótijanzenístičen  -čna -o prid. (ọ̑-í) ki je proti janzenizmu: protijanzenistična duhovščina ♪
  5.      prótipól  -a m (ọ̑-ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom pol v odnosu do nasprotnega pola: vrednostni protipol; duhovnost je protipol nagona, nagonu / ekspr. bil je pravi protipol očeta ♪
  6.      prótipritísk  -a m (ọ̑-ȋ) s pritiskom izzvan nasprotni pritisk: protipritisk predmeta na rezilo / protipritisk proti duhovnemu in političnemu pritisku ♪
  7.      protojeréj  -a m (ẹ̑) v pravoslavni cerkvi naslov višjega duhovnika: diakon in protojerej ♪
  8.      protonotár  -ja m (ā) jur., na Hrvatskem, do 1848 visok uradnik, ki opravlja zlasti sodne posle: postati protonotar / banski protonotar ◊ rel. apostolski protonotar vsak izmed sedmih prelatov pri apostolskem sedežu, ki sestavlja, podpisuje pravne listine z uradno veljavnostjo; naslov za zelo zaslužnega duhovnika ♪
  9.      provincialízem  -zma m (ȋ) 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme ♪
  10.      próžen  -žna -o prid., próžnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko: prožen les; prožne stene žil / njena koža je bila sveža in prožna 2. ki se da upogibati, pregibati: prožni sklepi; prožne kosti 3. lahkoten, gibčen: hodila je vzravnano in s prožnimi koraki / ekspr. je bistre glave in prožnega duha 4. ekspr. sposoben prilagajati se času, razmeram: prožni predpisi; prožna poslovna politika; prožno stališče / prožen človek človek, ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi ● ekspr. on ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet ◊ šport. prožna deska; prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir próžno prisl.: prožno hoditi ♪
  11.      prúsnica  -e ž (ȗ) bot. užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki; majniška kolobarnica ♪
  12.      psíhofízičen  -čna -o prid. (ȋ-í) duševen in telesen v medsebojnem odnosu: psihofizični razvoj otroka; psihofizične sposobnosti ljudi / psihofizično bitje / psihofizični zakoni ◊ filoz. (psihofizični) paralelizem po Descartesu vzporedno, ne pa vzročno delovanje duha in materije ♪
  13.      púhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (ú) 1. ki je zaradi motenj v rasti redek, prazen: puhla kolerabica, repa / puhlo seme nekalivo 2. ekspr. ki ni dovolj gost, trdno sprijet: puhel sneg; zemlja je puhla 3. ekspr. notranje, duhovno prazen: puhle šale; tako življenje je puhlo / puhle besede / puhli formalisti ● ekspr. človek puhle glave človek, ki zelo malo ali nič ne ve ♪
  14.      púhlež  -a m (ȗ) ekspr. notranje, duhovno prazen človek: bil je pravi puhlež ♪
  15.      puhtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dvigovati se in zaradi razširjanja v zraku navadno izginjati: megla puhti iz jezera; ekspr. oblaki puhtijo v nebo / dim puhti iz njegove pipe / ekspr. rahel veter puhti po jezeru pihlja, se premika; pren. vroče želje puhtijo k njej 2. razširjati se in biti zato zaznaven z vohom: duh po morju, potu puhti od njih; iz prepada puhti smrad / brezoseb. od lipe puhti po medu / puhteti po naftalinu, znoju dišati 3. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: peč, žerjavica puhti 4. ekspr. kazati se, širiti se: iz pesmi puhti ljubezen puhtèč -éča -e: puhteča peč ♪
  16.      púntarski  -a -o prid. (ū) uporniški: puntarska vojska; puntarska gesla / puntarski kmetje / ekspr. biti puntarskega duha ♪
  17.      puščíca  in púščica -e ž (í; ȗ) 1. tanka, lahka palica, z navadno v obliki strešice okrepljeno konico na eni strani, za streljanje z lokom: puščica prileti, švigne, švistne; izstreliti puščico; prožiti puščice; zadeti s puščico; zastrupljena puščica; ekspr. oblak puščic; lok in puščice; švigniti kot puščica 2. taki palici podobno znamenje za označevanje smeri, mesta: puščice kažejo pot proti vrhu; puščice na sliki / smerne puščice / puščica v slovarju opozarja na boljšo, pogostejšo besedo 3. lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku; epigram: Prešernove puščice ● ekspr. te puščice letijo na vodstvo ostri, zbadljivi očitki; knjiž., ekspr. zadela ga je Amorjeva puščica zaljubil se je; ekspr. jezne puščice iz oči ostri pogledi ♪
  18.      raglán  -a m (ȃ) obl. plašč z rokavi, ki imajo poševen šiv od vratnega izreza do podpazduhe na sprednjem in zadnjem delu: nositi, sleči raglan; neskl. pril.: raglan izrez; raglan rokavi ♪
  19.      raglánski  -a -o prid. (ȃ) obl. ki ima poševen šiv od vratnega izreza do podpazduhe: raglanski rokavi / raglanska jopica ♪
  20.      rást  -í ž (ȃ) 1. glagolnik od rasti: a) nadzorovati, pospeševati rast; hitra, počasna rast; rast drevja, živali; rast kosti je končana; čas rasti / rast v debelino, višino b) številčna rast društva / rast mest / rast dolgov, temperature naraščanje c) spremljati rast baletnega ansambla / duhovna, strokovna, ustvarjalna rast 2. navadno s prilastkom telo glede na velikost, višino, doseženo z naravnim, življenjskim razvojem: sosed je moje rasti; dekle lepe rasti / z oslabljenim pomenom biti močne, visoke rasti močen, visok / rože so grmičaste, plazeče rasti 3. knjiž. kar raste, navadno na polju: rast na poljih lepo uspeva / ob jezeru je gozdna rast razredčena ◊ bot. blazinasta rast nizka, s stebelci ali z listi gosto skupaj; interkalarna ali vmesna rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih; ekon. gospodarska rast širjenje, povečevanje, proizvodnje, ki se kaže v povečanju družbenega proizvoda in narodnega dohodka na prebivalca; gozd. valovita rast lesa; zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; rast lesa potek letnic, razpored žil v drevesu ♪
  21.      rášč  -í ž (ȃ) star. rast: uravnavati rašč dreves / duhovna rašč / močvirska rašč ♪
  22.      razbistríti  -ím dov., razbístril; razbistrèn (ȋ í) razviti sposobnost za mišljenje: razbistriti komu duha; počasi se mu je razum razbistril // narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: študija je razbistrila nekatera pravna vprašanja; pojmi so se popolnoma razbistrili ● hladen zrak mu je razbistril glavo ga je naredil sposobnega mišljenja; publ. pogovori so razbistrili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena razbistríti se postati bister, zelo prozoren: voda se je razbistrila / ekspr. popoldne se je ozračje razbistrilo ♪
  23.      razbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel // povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi ♪
  24.      razdálja  -e ž (ȃ) dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama: razdalja se veča; izmeriti razdaljo; kilometrska, majhna, velika razdalja; krajevna razdalja; prenos energije na večje razdalje; razdalja do sto metrov; razdalja od vrat do postelje; razdalja med kolesoma; kažipot z označbo razdalj / strelna, vidna razdalja / prehoditi razdaljo v eni uri / stati v primerni, ekspr. spoštljivi razdalji; streljati (i)z razdalje petnajstih metrov; približati se na razdaljo desetih korakov / avtobus ima v razdalji dveh kilometrov dve postaji na relaciji // časovna dolžina, ki loči dva dogodka: razdalja nam pomaga, da odločitve pravičneje ocenimo / časovna razdalja / iz razdalje so vsi dogodki drugačni ● ekspr. v sodobnem času se razdalje manjšajo z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; zna varovati razdaljo do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; pog. držati ljudi v razdalji ne biti z njimi preveč prijazen, domač; knjiž. med tema filozofskima sistemoma je nepremostljiva razdalja sta si zelo različna, nasprotna; knjiž. med očetom in sinom je velika razdalja ni čustvene povezanosti, duhovne sorodnosti ◊ avt. varnostna razdalja; zavorna razdalja ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; fiz. goriščna razdalja; fot. predmetna razdalja; teh. medosna razdalja ♪
  25.      razkrinkoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor dela, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: dramatik je duhovit razkrinkovalec malomeščanstva / razkrinkovalec pristranske kritike ♪

   701 726 751 776 801 826 851 876 901 926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA